Tiskane izdaje
Ljubljana – »Videli smo marsikaj, česa takšnega pa še ne,« so bili obupani obiskovalci sredinega dvoboja Uniona Olimpije z Bilbaom. Ljubljančani so resda lani izgubili v Stožicah z Bešiktašem s 23 točkami razlike, v evroligi 2006/07 pa so v Beogradu zaostali za Partizanom za 46 točk. Toda tako nemočni na »dan D« verjetno še niso bili.
Namesto da bi z zmago proslavili tretjo zaporedno uvrstitev v drugi krog evropskega pokala ali vsaj nagradili vztrajnost svojih privržencev z ogorčenim odporom kakovostnemu tekmecu, ki je uspešno opravil z vsemi petimi gostovanji, so prikazali igro, kakršne se lahko upravičeno sramujejo. Po dolgem času so nastopili v popolni zasedbi, vse drugo pa je bilo svetlobna leta daleč od popolnosti. Najbolj seveda bode v oči kar 26 izgubljenih žog, deset več od letošnjega »rekorda« moštva na evropski sceni in 13,3 več od dotedanjega povprečja. Ob veliki zmagi v Bilbau so jih denimo brez Save Lešića in Gregorja Hrovata zapravili 12 in težko verjamemo, da so Baski doma igrali manj zavzeto kot v Stožicah, kjer so v žepu že imeli vstopnico za naslednjo stopnjo tekmovanja.
Nič manj ni zgovoren podatek, da je Union Olimpija, za katero je veljalo, da je tako odvisna od natančnosti pri metih za tri točke kot ribe od vode, zadnjič zadela v 12. minuti in da je vse tri trojke prispeval Luka Rupnik; učinek njegovih soigralcev je bil 0:8. Lahko bi šli še naprej in ugotovili, da so Ljubljančani zbrali le štiri napadalne skoke, ki so v veliki meri odraz agresivnosti in želje košarkarjev, in zato imeli na voljo le 50 metov iz igre, s katerimi nikakor niso mogli priti do pričakovanega iztržka. Vprašamo se lahko tudi, kdo je bolj odpovedal, izkušeni tujci Zack Wright, Sava Lešić in Ronalds Zakis, ki so prispevali 25 točk ob metu 12:22, 14 skokov in 5 asistenc, ali njihovi soigralci s seštevkom 38 točk (iz igre 12:27, prosti meti 11:13), 10 skokov in 3 asistenc.
Prej ali slej bi prišli do sklepa, da je odpovedala celota. V njej ni bilo moža s srcem in razumom, ki bi spravil v red razbito vojsko. Še več: psihoza se je krepila s sleherno napako, saj v večini primerov ni bila posledica tvegane ustvarjalnosti. Žoge so letele vsevprek, največkrat v tekmečeve roke, pri najbolj preprostih in pasivnih podajah daleč od obroča. »Naše moštvo je zagrabila panika, ne prvič v tej sezoni,« je že kar sprijaznjeno ugotovil Olimpijin trener Gašper Potočnik.
S poglobljeno analizo bi morda ugotovili, kako na slovensko košarko vpliva pričakovanje, naj moštva čim prej in čim bolj izdatno pošiljajo v ogenj mlade domače fante, še preden se osebnostno in igralsko oblikujejo. Podarjeno preskakovanje stopničk s pomanjkljivim znanjem in brez kaljenja v notranji konkurenci ima lahko namreč tudi slabe posledice in Potočnik je v sredo s težavo odgovoril na vprašanje, kaj bi mu bilo ljubše – da bi Olimpija napredovala v evropskem pokalu ali da bi izpadla in imela več časa za vadbo: »Kot športnik želim zmagovati, zato bomo storili vse, da bi se uvrstili v drugi krog. Kot trener pa bi raje videl, da bi imela ekipa mir in odpravljala napake.«
Ker si je tudi Oldenburg zagotovil napredovanje v drugi krog skupaj z Bilbaom in Trentom, je v skupini A odprto le še eno mesto. Zanj se bosta v zadnjem kolu potegovala Nanterre in Union Olimpija, ki ima zmago prednosti, zato bi ji sredin uspeh v Oldenburgu odprl vrata v top 32. V primeru poraza v Nemčiji in zmage Francozov v Bonnu pa bi zaradi identičnega izkupička tekmecev v medsebojnih dvobojih (obe moštvi sta doma zmagali s +13), odločala skupna razlika v koših. Ta je še vedno na Olimpijini strani, a je zaradi visokega poraza proti Bilbau le še simbolična: -31 v primerjavi z -38. Če bi bili ekipi na koncu čudežno izenačeni tudi po tem merilu, pa bi upoštevali, katera je dosegla več točk v desetih kolih. Ljubljančani so jih doslej zmogli 722, Nanterre 677.
