V vsaki šoli je treba pokazati tudi napredek

Ljubljana – Ne zgodi se pogosto, da bi se moštvo (skupaj s svojimi navijači) na minimalni poraz na domačem parketu odzvalo tako sprijaznjeno, kot so se košarkarji Uniona Olimpije po dvoboju z Oldenburgom. Kot da bi vsi skupaj imeli občutek, da bi bil uspeh že kar nezaslužen.

Z rezultatskega vidika neuspeh še ni tragičen, saj pogled na lestvico skupine A evropskega pokala potrjuje, da Ljubljančani ostajajo v krogu kandidatov za napredovanje. Res pa je tudi, da jim bo pot v preostalih petih nastopih precej otežena. Čakajo jih namreč tri gostovanja, doma pa še tekma z Bilbaom.

Nekaj drugega je športni vtis, ki ga ustvarjajo Olimpijini košarkarji. V sezono jih je pospremila zvrhana mera dobrohotnosti, saj so mnogi med njimi prvič stopili na mednarodno sceno v pomembnejši vlogi in čakalo jih je učno obdobje z neizogibnimi vzponi in padci. A v vsaki šoli je potrebno pokazati tudi napredek in željo, da bi se izognili ponavljanju napak, v »zmajevem« gnezdu pa si koraki sledijo prepočasi. Pred tekmo z Oldenburgom so odločno poudarjali, da so lekcije zadnjih tednov padle na plodna tla, napovedovali so vihar, agresivnost, s katero bi se odkupili tudi za nekaj zadnjih porazov na podoben način. Na koncu je ostalo le pri bonaci in motečem vtisu, da je med besedami in dejanji še velik razkorak.

Nemško moštvo je bilo denimo prikrajšano za pomoč obolelega glavnega organizatorja igre Chrisa Kramerja, toda Ljubljančani so uvidevno začeli izkoriščati težave »kratke« zasedbe svojih gostov šele v finišu dvoboja, ko so igralcem Oldenburga začele pojemati moči. Takrat so pomanjkanje znanja in izkušenj nadoknadili s poletno igro in energijo, ki bi morala biti ob letošnji zasedbi njihov najmočnejši adut. A na vprašanje, zakaj jo na krilih mladosti zmorejo le za nekaj minut in ko so že v izgubljenem položaju, ne zna odgovoriti nihče, četudi trener Gašper Potočnik odločno poudarja, da gre predvsem za psihološko blokado. Njegovo teorijo potrjujejo rezultati, zmage nad realno boljšimi tekmeci in porazi proti tistim, ki bi jih morali premagati. A kameleonske navade, do katerih ne prihaja le med tekmami, ampak tudi na njih, so lahko simpatične na kratek rok, zdaj pa so postale že tako običajne, da obupujejo tudi najbolj zvesti na stožiških tribunah. Skomine je okrepil Olimpijin finiš, med katerim je prišla od -14 do +1 v le petih minutah.

Prej ko bodo Ljubljančani našli ravnovesje med trenerjevo željo po agresivnosti in anarhijo, ki nastaja ob napačni interpretaciji besede med mladimi igralci, prej se bo spremenila podoba njihove igre in začela kazati rezultate. »Ponavlja se nam stara zgodba, saj le v določenih delih tekme igramo, kot se dogovorimo, z veliko energije. Ne razumem, zakaj se to dogaja. Očitno se igralci sprostijo šele, ko zaostajamo in tedaj začnejo garati v obrambi,« je po novem razočaranju dejal Potočnik. Nemška zasedba pač ne spada med (pre)hitre, številčno je bila bolj podhranjena od ljubljanske in imela v drugem delu tudi težave z osebnimi napakami visokih igralcev. A je znala odlično kaznovati mehko, negibljivo in naivno domačo obrambo.

Zlasti v prvi četrtini je brez težav polnila obroč in zadela iz vseh desetih poskusov za dve točki, njen center Brian Qvale pa je neovirano sprejemal podaje soigralcev in jih spreminjal v dragocene točke. Kar 77-odstotni met Oldenburga za dve točki ob polčasu zgovorno priča o tem, kako medla je bila ljubljanska obramba. Šele ko je strnila vrste, se je začela slika obračati. Nemcem je močno otežila organizacijo napadov in jih silila k napakam, toda domači stroj je začel mleti prepozno. Vse predolgo ni bilo pravega pokrivanja 1:1, pomoči in rotacij, hitrega vračanja po izgubljeni žogi ... Manjkali so postulati, ki jih mora košarkar izvesti v kateremkoli času dneva, kot osnovnošolec poštevanko, če ga prebudijo sredi noči. Sanjarjenje o trojkah je premalo za kontinuiteto uspehov. Na večer, ko jih celotno moštvo zadene toliko (tri) kot Klemen Prepelič pri Oldenburgu v pičli minuti, pa je poraz neizogiben.