Včasih so prihajali, zdaj odhajajo

Ljubljana – Ko sta pred desetletjem in več Erazem Lorbek in Aleksander Vujačič sredi najstniškega obdobja odšla v tujino, sta bila prej izjema kot pravilo, ko sta preskočila kaljenje pri Unonu Olimpiji, tedanji slovenski postaji za pot v Evropo. V zadnjih letih se je število rosno mladih »izseljencev« povečalo, na tujem so našli tisto, po čemer je včasih Slovenija prekašala tujino.

Če so bili Lorbek, Vujačič in podobni prvi opomin, da slovenska košarka ne ubira več koraka z modernimi časi, se zdaj domačih klubov v velikem loku ognejo še mlajši. Komaj 16-letni Luka Dončič, ki za Real igra v španskem DP in evroligi, se je denimo v Španijo preselil že pri 13 letih, ko je njegov oče Sašo, nekadnji reprezentant, začel obupovati nad slovensko košarko. »Njena krivulja je šla tedaj navzdol. Vedel sem, da je nadarjen, a pri nas je na mladega igralca namesto kluba vplival in ga oblikoval niz drugih stvari. Ker v Sloveniji ni prave konkurence in izziva, bi se Luka slej ko prej zadovoljil s tistim, kar bi dosegel. Poleg tega v močnejših klubih prve slovenske lige denimo še vedno ne vidim 16-letnika, ki bi imel vsaj nekaj redne minutaže. Pa talentov v Sloveniji ne manjka,« je Dončič prepričan, da bi Luka zagotovo stagniral v razvoju, če bi ostal v Sloveniji. »Mladi morajo igrati, dober igralec nastane na tekmah, a pri nas se trenerji tega bojijo, ker stalno lovijo rezultate, kar je pri mlajših starostnih kategorijah nelogično. Dobra plat Španije je tudi to, da je velik poudarek na delu in trudu. Ker je v ekipi 12 enakovrednih fantov, se ni bati, da bo tisti, ki meni, da je boljši, izpuščal del nalog. To si ne bo drznil, pri nas pa fantje delajo, kar hočejo,« je prepričan.

Pri nas le znanje

Njunemu primeru je pred letom sledil še Jurij Macura, sin reprezentančnega zdravnika Marka, ki je svojčas tudi igral košarko na Iliriji. Po selitvi s Slovana k Unionu Olimpiji so nadarjenega 13-letnika hitro opazili zastopniki, lani je pristal pri Caji Laboral, potem ko se je družina prepričala, da odhaja v kakovostno in urejeno okolje. »V trenutnih razmerah, ko pri nas kakovost košarke pada in ne vemo, kaj bo v prihodnje, je logično, da otroku pomagaš izbrati stabilno sredino. Mislim, da ima tam večje možnosti, da se košarkarsko oblikuje, četudi je bila najbolj pomembna njegova želja,« pravi zdravnik travmatolog, ki zdaj pobliže pozna tako slovenski kot španski način delovanja, domačemu pa predvsem očita preslabo povezovanje znanja v dober sistem. »Znanja je pri nas dovolj, a se ga ne uporabi na pravi način. Pri Caji se vsega resno lotevajo. Igralce izberejo na podlagi testiranj in zanje oblikujejo program. Ve se, kateri so najboljši, z njimi delajo drugače. Več je individualnega dela, le trikrat tedensko trenirajo z ekipo. V klubu si trenerji stalno izmenjujejo podatke in merijo napredek. Zanima jih tudi genetika. Testirajo eksplozivnost, skočnost, mišično aktivacijo, vse, kar ima možnost tudi Fakulteta za šport pri nas, a v Sloveniji to potem ostajajo le neuporabljene številke na papirju,« pravi Macura.

Pregnale so ga odškodnine

Letos sta se na sosednjo Hrvaško preselila mladinska reprezentanta, Luka Kraljević in Žan Mark Šiško, ki v tem letu dosegata polnoletnost, kar jima prinaša prvo profesionalno pogodbo. Sin nekdanjega slovenskega reprezentanta Maria Kraljevića je pri Šibeniku pristal, potem ko se s Heliosom, pa tudi z Unionom Olimpijo niso mogli dogovoriti glede dolžine in pogojev pogodbe. »Kar so ponujali Luki, bi bil milo rečeno sužnjelastniški odnos. Helios mu je ponujal štiriletno pogodbo, po prvem letu bi bila odškodnina ob morebitnem odhodu 60, nato 150 in na koncu 200 tisoč evrov. Pri Olimpiji so hoteli petletno, odškodnina pa bi se po letih gibala 80, 160, 240, 400 tisoč evrov. Če torej Luka ne bi dobil priložnosti in bi hoteli zamenjati klub – kdo bi toliko odštel zanj? Nihče. Ostati bi moral v klubu, v katerem ne bi igral,« je še vedno razburjen Kraljević, čigar sin se je v Domžale preselil še v času, ko je moštvo vodil Zmago Sagadin. »Odkar imajo v Domžalah nove lastnike, so mladi zapostavljeni, pa imajo nekaj zelo zanimivih igralcev. Slovenska liga je idealna, da bi dobivali priložnost, pa je ne. Na Hrvaškem imajo denimo pravilo, da mora imeti moštvo vsaj enega igralca letnika 1996 ali mlajšega, ki igra,« Krajević v Sloveniji ne vidi sredine, ki bi skozi utečen sistem podpirala razvoj mladih igralcev.

Po suspenzu je odšel

Podobni razlogi so pri 16 letih v tujino odpeljali tudi zdaj 20-letnega Alekseja Nikolića, ki so ga slovenski navijači lahko spremljali med lanskim SP v Španiji, sicer pa je zanje precejšnja neznanka; po kaljenju pri prvoligašu iz BIH Spars se je poleti preselil k nemškemu evroligašu Bambergu. »Pred odhodom iz Slovenije je bil Aleksej član Zlatoroga, kjer so sicer dobro delali, a so nato želeli, da podpiše šestletno pogodbo brez možnosti odhoda in odškodnin, četudi še ni dopolnil 18 let. Ker na to ni pristal, so ga suspendirali in ni smel na treninge. Janez Drvarič ga je nato želel pri Unionu Olimpiji, a Janez Rajgelj ni bil za to. Ko smo se seznanili s tem, kako delajo pri Spars v Sarajevu, je bila to za nas logična izbira. Iskali smo namreč predvsem klub, pri katerem imajo dobre razmere za napredek igralca, kjer bo igral in se zato košarkarsko razvijal. Tudi pri selitvi v Bamberg je presodilo to, da so predstavili program njegovega dela in želenega napredka. Težava je, da v Sloveniji ni produkcijskega središča za mlade igralce, na katerega se lahko zaneseš,« pojasni njegov oče David Nikolić, svojčas tudi košarkarski trener, ki je bil leta 2005 pomočnik selektorja Aleša Pipana na EP v Srbiji.

K Olimpiji ni več želel

Žana Marka Šiška pri Unionu Olimpiji, ki ga je sicer želela, a ne tudi zadržala, ni prepričal predvsem koncept dela z mladimi. Prejšnjo sezono ga je namreč ljubljanski klub posodil v Škofjo Loko, kjer pa – kot pravi, zaradi določenih nesporazumov – ni ostal dolgo. Več mesecev je nato treniral individualno in čakal prvo profesionalno pogodbo, ki jo je lahko sklenil po 29. juniju, v Stožice pa se ni več želel vrniti. Njegov oče Lojze, tudi nekdanji košarkar, je odločitev povsem prepustil njemu. »Ko je prišlo do konflikta, se je sam odločil in želel oditi v klubu, ki bi bil po razmerah za delo primerljiv Olimpiji, to pa je pomenilo, da bo moral v tujino. Ni ga vodil denar, Cibona pač ni v dobrem finančnem položaju, ampak je želel zagotovljene treninge, klub, ki ima ustaljen način dela zaradi svoje tradicije, dobro moštvo,« pravi njegov oče, ki zatrjuje, da pri Unionu Olimpiji za sina ni bil sporen način dela, o nesporazumih, ki so ga gnali na pot na hrvaško, pa 18-letnik ne želi govoriti.