Tiskane izdaje
Trojki Brandisa Raley-Rossa in Ivana Novačića, ki ju niso preprečili s taktično osebno napako, začinil pa ju je Aleksandar Lazić z nespametno osebno napako v napadu med izvajanjem avta, sta v hipu razblinili upe Ljubljančanov. Prav tako njihov edini pozitivni niz. Po zmagah nad Mornarjem in Zadrom so prvič v sezoni izgubili v ligi ABA v domači dvorani, v kateri so že klonili tako v Fibini ligi prvakov (proti Strasbourgu in Virtusu) kot slovenskem superpokalu proti Sixtu Primorski, ter se za las ognili spodrsljaju proti polzelskim Hopsom. V gosteh pa so prvi uspeh okusili šele v šestem poskusu – v Šentjurju –, a v drugem polčasu zapravili lep del prednosti 19 točk.
Olimpijini šefi so pred sezono bučno in samozavestno napovedali razcvet »izjemno nadarjenega moštva«, zaradi katerega bo na stožiških tribunah vsakič vsaj po 15 oglednikov iz lige NBA. Po prvih porazih so že prosili za potrpljenje zaradi mladosti košarkarjev, čeprav so do včeraj igrali le štirje, mlajši od 22 let (19-letni Jusuf Sanon, 20-letni Luka Šamanić, 21-letna Blaž Mesiček in vse bolj zapostavljeni Roko Badžim), glavno breme pa je nosila skupina osmih prekaljenih mož v razponu od 25 do 33 let. A po komaj četrti zmagi v sezoni (dveh v DP), v kateri so že okusili štiri polome (dva proti slovenskima tekmecema), bodo morali vsi skupaj čim prej dozoreti, ne glede na leta in položaj v klubu. Kajti če rezultati in porazi res niso tako pomembni, jih bo čas postopoma opredelil za ekshibicijsko, rekreativno ali povsem prodajno naravnano druščino, ki si ne zasluži podpore gledalcev in pokroviteljev.
Uvoz in izvoz brez zmag
Olimpijin trener Zoran Martič se po uvodnih dosežkih ne more ogniti svojemu deležu odgovornosti, težko pa se je otresti občutka, da ima zaradi najnovejše uvozno-izvozne usmeritve Petrola Olimpije, ki je najbolj opazna v Sanonovem primeru , v dobršni meri zvezane roke. Za njegove fante, med katerimi je kar osem tujcev, kolektivna igra ljubljanskega moštva očitno nima prednostne vloge. Večino zanima individualno dokazovanje, saj jim lahko odpre vrata v bogatejša okolja, v Slovenijo se večina nikoli ne bo vrnila. Takšne miselnosti pa se lahko hitro nalezejo domači fanti, zlasti tisti, ki so že okusili tujino in jih še vedno mika.
»Ne vem, kaj naj rečem, ko na takšen način izgubiš in zapraviš vse, za kar si garal vseh 40 minut v rednem delu tekme. Enostavno sem brez besed. Imeli smo vse v svojih rokah, tik pred koncem dvakrat priložnost za 'malo' osebno napako, pa ju nismo izkoristili. Mislim, da smo bili boljši, a na koncu tudi bolj neumni,« se je po porazu s Cibono, ob katerem ni igral lažje poškodovani Scottie Reynolds (Cibona je pogrešala Marina Rozića), pridušal Martič, ki ga pri delu nenehno spremlja velika senca Romana Lisca. Olimpijin direktor je prevzel klubsko krmilo lani poleti in z buldožerjem začel postavljati prav vse na novo, kljub podvojenemu proračunu in veliko 'daljšemu' moštvu, ki naj bi bilo kos igranju na treh frontah, pa napredka ni videti.
