Tiskane izdaje
Ljubljana – Potem ko se je slovenska javnost spremenila v eno samo kritično maso, ki je zadnje dni secirala in analizirala dosežek reprezentance na EP v Litvi, so v Delovi anketi svoje mnenje podali tudi košarkarski strokovnjaki. »Za to ekipo je to realnost,« so si enotni, a kot vsi v naslednjih tednih pričakujejo odgovor, kako je sploh prišlo do takšnega razkoraka med napovedanimi cilji (kolajno) in izplenom.
Slobodan Subotić: To je naša realnost, a tudi korak nazaj glede na Srbijo 2005, kjer smo bili šesti, in na Poljsko 2009, kjer smo končali kot četrti. Tudi ta ekipa se je soočila z vmešavanji raznih menedžerjev in staršev v celotno zgodbo, kar vnaša nemir. Poleg tega so mnogi igralci že med sezono igrali po klubih le stranske vloge, bodisi zaradi poškodb bodisi starosti. Potrebna bo zelo podrobna analiza, in to vseh, od ekipe do dela vodstva. Za EP 2013 je treba natančno vedeti, kakšno moštvo bo tam igralo in ga uigravati naslednji dve leti. Sam sem reprezentanco prevzel po Turčiji 2001, kjer so se igralci skoraj stepli med sabo, in soočal sem se s tem, da se trije, štirje igralci potem sploh niso odzivali vabilom, ker so bili v ekipi drugi, ki jim niso ustrezali.
Mario Kraljevič: To, da nekateri niso bili na svoji ravni, je povezano z leti, s tem, da so pri koncu svojih karier. Preveč živimo od priimkov, mislimo, da je to dovolj, a rodovi se menjajo. Maljković je gradil ambiciozne napovedi na osnovi informacij, s katerimi so mu ob prihodu postregli drugi. Povedali so mu, na koga bo lahko računal, in tu je bila storjena prva napaka. Selektor ni vedel, s kakšnim sindromom ima opravka v reprezentanci, premalo tudi pozna slovensko miselnost in igralce. Po mojem bi bilo z njim vredno nadaljevati, zdaj je vključil tri mlajše igralce, okoli katerih bo treba graditi novo ekipo. Smernica pomlajevanja ni slaba, le z zamudo se dogaja, zna se zgoditi, da nam bo do EP 2013 zmanjkalo časa za prenovo.
Joško Papič: Naši košarkarji bi se lahko marsikaj naučili, če bi pogledali, kako igrajo Makedonci. Ti so imeli srčnost, željo in odločnost, niso le govorili in nič naredili. Za Slovenijo se je na tem EP pokazalo, da za visoka pričakovanja ni bilo realnih osnov. Nisem toliko razočaran z uvrstitvijo kot z igro. Res me je spravil v slabo voljo občutek, da naši kar mislijo, kako bodo brez boja premagali tekmece. Počakajmo analizo, a za mnoge (ne)poteze košarkarjev na parketu tudi selektor ni bil kriv, preveč izkušenj imajo, da bi si privoščili nepremišljeno igro, slabosti v napadu. Bi pa morala KZS že bistveno prej rešiti vprašanje igralske zasedbe, z boljšim pristopom bi se gotovo dalo prepričati še kakšnega košarkarja k sodelovanju.
Dušan Hauptman: Rezultat je daleč pod pričakovanji, glede na igro pa je sedmo mesto realno. Verjel sem, da bomo dosegli več, sploh ker so skozi priprave zatrjevali, da so jim treningi odlično uspeli in da so imeli vrhunske razmere za vadbo. Vprašanje je, zakaj so košarkarji tako igrali, sploh tisti, ki so se že dokazali v elitnih tekmovanjih in klubih, in zakaj ni bilo organizacije napada. Zdaj je čas za analizo in za to, da nekdo končno pove, zakaj se vsako leto toliko košarkarjev ne odzove vabilu. Pričakoval sem, da bo letos drugače, če smo že pripeljali zveneče trenersko ime. Pričakujem tudi odgovor na to, zakaj je bila igra tako slaba, pa odgovor tistih, ki so pripeljali selektorja, ali je izpolnil njihova pričakovanja.
Zoran Martič: Zame je imel nastop na EP svoje pluse in minuse, med katere spadajo velika nihanja v igri in to, da nismo niti približno izkoristili naših potencialov. Predvsem pa je slabo, da do 2013 nimamo nobenega uradnega tekmovanja. Drugo leto bi morali uigravati ekipo za domače prvenstvo, zdaj pa je iluzorno pričakovati, da se bodo najboljši odzvali za pripravljalne turnirje po Evropi, ko se pogosto ne niti za uradna tekmovanja. Poleg tega ne gre prezreti, da smo imeli na tem EP največ igralcev, starejših od 30 let.
