Zadnji optimist?

Mnogi pravijo, da je zgodovina najboljša učiteljica. Tudi zato, ker se ponavlja. »Velesile nas spoštujejo, kar je lepo priznanje. Skoraj vse so okusile, kaj pomeni igrati z nami, zato je razumljivo, da sodimo med kandidate za visoke uvrstitve,« je denimo napovedal Jure Zdovc. Ne pred dnevi, ampak leta 1993 pred krstom slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu, in ne v vlogi selektorja, ampak kot izkušen kapetan moštva. Z Jugoslavijo je osvojil zlato na EP in SP ter olimpijsko srebro, z Limogesom naslov prvaka evrolige in zelo obetavno utiral pot Sloveniji. Le malenkost (Zdovčev natančnejši met za tri točke v finišu s Skupnostjo neodvisnih držav) ji je zmanjkala, da bi si priigrala vstopnico za OI v Barceloni, na svoj prvi eurobasket pa se je podala dva tedna po kvalifikacijski zmagi nad Hrvaško v labodjem spevu nepozabnega Dražena Petrovića.

Streznitev je prišla hitro, po polomih z Belgijo in Nemčijo ter izpadu v pičlih treh tekmah. »Naša vrednost je bila precenjena. Preveč je bilo evforije, preveč hvale in preveč samozavesti,« je takrat ocenil selektor Janez Drvarič. V 22 letih se ni veliko spremenilo. Slovenija ima za seboj enajst zaporednih nastopov na EP, na zadnjih petih se je vselej uvrstila med najboljšo osmerico, kar je uspelo le še Španiji in Franciji. Ne najdemo pa je na seznamu dobitnic kolajn, na katerega se je od leta 1993 vpisalo deset držav. Mnogi sicer prisegajo, da je imela več kot dovolj vrhunskih asov, a kaj, ko so po vrsti izgubljali bitke z notranjim sovražnikom. Zaradi črva samozadostnosti in stopnjevanja komercialne usmerjenosti – čast izjemam – se pač niso mogli zbrati niti v približno popolni zasedbi in podrediti skupnemu cilju. Ob najmanjši oviri so postavili v ospredje svoj ego in prezrli, da prav reprezentančni dosežki dajejo največji pečat športnikovemu življenjepisu.

Domači eurobasket 2013 je bil res prelomnica, a ne takšna, kot smo si želeli. Prisilil nas je v priznanje, da je lahko tudi peto mesto uspeh večno »patološko« oslabljene Slovenije, kot bi rekel Božidar Maljković, in znižal pričakovanja pred zamenjavo rodov. Letos je prvič prišel še trenutek, ko si je tudi Goran Dragić privoščil prosto poletje in ko so si morali ljubitelji košarke pomagati s priimki na dresih, da so prepoznali polovico kandidatov za EP. Tudi pogled v prihodnost ni prav nič obetaven, le sem ter tja je na vidiku nadpovprečno nadarjen fant, kakršnih smo imeli včasih v vsaki generacij vsaj pet. Toda Zdovc, ki ni nikoli sodil med sanjače, ampak med garače, ne popušča, čeprav je nehote postal prvi zvezdnik moštva. V primerjavi z nekdanjo kritičnostjo je resda ublažil besednjak in najde pohvalo za vse, kot da ne bi želel prestrašiti novincev in prisilno povišanih. Hkrati pa skoraj neopazno ohranja visoko postavljeno letvico in ostaja zvest bratovščini, ki počasi izumira – redu košarkarskih optimistov. Da je bolje zveneti preveč ambiciozno kot pa dokončno izgubiti razlog za upanje in trdo delo, zanj ni bilo nikoli vprašanje.