Tiskane izdaje
Ljubljana – Košarkarska tekma omogoča nešteto različnih pogledov. Po drugem najvišjem porazu slovenske reprezentance v njeni več kot dvajsetletni zgodovini so »državotvorni« navijači ocenili, da se je dostojno in pogumno postavila po robu ZDA. Zmagovalci pa so poudarjali, da so prikazali dokaj skromno predstavo in da bodo morali na SP igrati veliko bolje.
»Delovali smo utrujeno. Nekaj je storila dolga pot na Kanarske otoke, svoje je prispevala vročina v dvorani. Zgrešili smo veliko odprtih poskusov in ogromno prostih metov, zapravili pa tudi veliko žog; deloma zaradi drugačnih pravil igre. Toda vedeli smo, da nas čaka težko privajalno obdobje, saj večina naših košarkarjev še ni igrala v Evropi,« je dejal Denverjev center Kenneth Faried, ki je bil s 14 točkami in 8 skoki eden najboljših v kakovostni, a vendarle zelo pisani ameriški selekciji. Derrick Rose je pristavil, da je bil tako kot večina njegovih soigralcev nekoliko zarjavel, Rudy Gay, ki je nastopil že na SP 2010, pa je dodal: »Tudi pred štirimi leti nismo začeli odlično. V predtekmovanju bi skoraj izgubili proti Braziliji, nato pa smo se začeli vzpenjati. Dokler napad ne bo stekel, se bomo morali zanašati na obrambo.« Izkušeni selektor Mike Krzyzewski se je strinjal, da njegovo moštvo še ni povsem pripravljeno za mundial: »Za napredovanje v izločilni del tekmovanja morda, ne pa za izločilne boje. Do selitve iz Bilbaa v Barcelono bomo morali igrati veliko bolje.«
Američani so s samokritiko nehote primazali zaušnico moštvu, proti kateremu so že v 27. minuti vodili z 31 točkami razlike. Na koncu so se zadovoljili s +30, zgrešili pa kar 17 prostih metov, izgubili 14 žog in zadeli tri trojke manj (6:9). Slovensko reprezentanco so prekosili s 50:37 pri skokih, s 50:22 pri točkah iz rakete in s 33:18 pri iztržku v nasprotnih napadih ter verjetno že preveč zlahka razgalili njegove slabosti. Zagrozila je namreč nevarnost, da si bodo naši košarkarji nojevsko potisnili glavo v pesek in se tolažili, da je bil tekmec pač veliko boljši, namesto da bi ustvarjalno razmišljali o napakah. Zbodel bi jih lahko vsaj podatek, da je Slovenija v resni tekmi na SP 2006 izgubila proti ZDA z LeBronom Jamesom, Dwyanom Wadom, Dwightom Howardom, Chrisom Paulom in Chrisom Boshem z 19 točkami razlike, štiri leta pozneje pa z 22 točkami razlike proti Kevinu Durantu, Russellu Westbrooku, zdravemu Derricku Rosu & Co,, ki so v Istanbulu gladko osvojili zlato kolajno.
Da odnos ni bil pravšnji, so potrdile tudi besede Jureta Zdovca. »Ko sem bil aktiven igralec, smo živeli za takšne spektakle. Ne razumem naših fantov, ki živijo za košarko, nato pa v dvoboju pred polnim avditorijem in proti zvezdniškemu tekmecu ne dajo vsega od sebe. Najraje bi kar sem skočil na parket in odigral nekaj minut,« se je pridušal selektor, ki ima občutek, da se bo Slovenija na SP srečala z ZDA.
Kapetan moštva Goran Dragić je bil glavna tarča ameriške obrambe, zato se je moral zadovoljiti s šestimi točkami ob metu iz igre 3:11 in eni asistenci ob treh izgubljenih žogah v 22 minutah. Kot pravi, zadnja pripravljalna tekma slovenske reprezentance ni bila pravi odraz njene vrednosti: »Američani so telesno zelo močni. Krzyzewski ima na voljo dvanajst enakovrednih igralcev, ki jih menjava na tri, štiri minute, zato da ohranja visok ritem. Se je pa vnovič izkazalo, da nam primanjkuje višina. Zdaj se moramo osredotočiti na sobotni štart na SP proti Avstraliji in se čim bolje taktično pripraviti.«
Najboljši slovenski košarkar na parketu je bil Zoran Dragić. S 16 točkami in 6 skoki je dokazal, da njegova želja, da bi se nekoč pridružil starejšemu bratu v ligi NBA, ni povsem nerealna. »Američani so dobri, a hkrati nič posebnega. Želim si, da bi na vsaki tekmi igral proti takšnim košarkarjem in ne le enkrat na vsake toliko časa. Toda od sanj ne morem živeti. Trudim se, da bi napredoval in morda dočakal tisti dan,« je pojasnil.
