Zdaj 20 minut ni več merilo za nekaj slabega

Košarka velja med invalidi za sila priljubljen šport, žogi in košu pa se je zapisal tudi paraplegik Milan Slapničar. Dolenjcu se je v 20 minutah povsem spremenilo življenje, danes pa teh 20 minut zanj ni več merilo za nekaj slabega, ampak le polovica tekme, ko želi priti do zmage in dokazati, da zna in zmore. Pa naj si bo v dresu slovenske reprezentance ali pa italijanskega kluba Castelvecchio iz mesta Gradišče ob Soči, katerega član je že sedem let.

Najprej mravljinci, potem mrk

Milan, 27 let ima, je doma iz Velikega Gabra pri Ivančni Gorici, pri 12 letih pa je čez noč ostal priklenjen na posteljo. Nenadoma se mu je vnela hrbtenjača, po 20 minutah nog ni čutil, milo rečeno odpovedale so mu. »Začutil sem mravljince,« se spomni tega trenutka, soočen z dejstvom, da nikoli ne bo drugače, noge pa ga ne bodo ubogale, kot so ga kot otroka, ko se je podil po domačih travnikih. Samemu sebi se ni smilil. »Jok ne pomaga v takem položaju, treba je bilo živeti naprej, se boriti, končati šolo,« odločnosti že takrat ni manjkalo Milanu. Preselil se je v Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik, kjer je sklenil šolanje. Na srečo pa se je tu našel človek, ki ga je usmeril v košarko. Športni pedagog Niko Cankar mu je dal žogo v roke in ni je več izpustil. Čeprav so ga snubili tudi v odbojkarske vode, se ni dal, čutil je, da ima mesto tam pod košarkarskim obročem. »Takrat nisem vedel, da bo šlo to tako zares. Smo rekli, bomo igrali, da nam ne bo dolgčas,« še doda ob spominih na Kamnik, kjer je iz otroka zrasel najstnik.

Nadarjenost so hitro opazili tudi v članski reprezentanci, kjer ga je pod svoje okrilje vzel izkušeni Slobodan Banjac. »Lahko zapišete, da je bil Slobo moj mentor in zaščitnik,« je še danes hvaležen soigralcu, ki ga je s sabo vzel v Bosno in Hercegovino, kasneje pa tudi v Italijo, kjer igra Milan še danes. Najprej je začel igrati za domače društvo, prve koše je dosegal za Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Potem je odšel za eno sezono v Banjaluko, za tem pa v Italijo. »Po evropskem prvenstvu v Švici mi je postalo jasno, da lahko v tej košarki nekaj naredim in dosežem,« se danes zaveda, da je dobršen del kariere še pred njim. Milan je dobrovoljček, šali se na svoj in tuj račun. Človek pa ga lahko ujezi, če mu nudi pomoč. »Nisem ubog ali pomoči potreben. Delam lahko vse, le da sede. Če bom slučajno potreboval pomoč, vam bom to povedal. Do takrat pa hvala,« je jasen in odločen.

Nemčija ali Belgija

Zdaj igra v drugi italijanski ligi, ker so klubu Castelvecchio in njegovemu sponzorju malce pošle moči. »Prva liga je prva liga, pa tudi v Nemčijo ali Belgijo bi šel takoj. Tam se precej vlaga v šport invalidov,« Milan razkriva, kje je zanj obljubljena dežela za igranje. Pa bi lahko igral z njimi, ga malce podražimo. »Seveda! Ni me strah konkurence, dovolj sem dober, pa še nekaj rezerv imam pri svoji igri,« nam gladko odvrne in prizna, da trdo vadi. Med svoje pluse šteje dobro okretnost ter občutek za igro pod košem, kjer je zadolžen za zaključevanje akcij in pobiranje žog. V Italiji pogodbo sklepa za leto dni. »Sem še mlad, vse je pred mano. Če imam dolgoročno pogodbo, ne morem v nov klub, ko želim. Zavedam pa se, da igram tako, da bom lahko s sedanjim klubom sklenil novo pogodbo,« Milan pojasni, zakaj podpisuje pogodbe za leto dni. Zaveda se, da so na evropskih prvenstvih in tekmah v Italiji prisotni skavti, informacije pa si med sabo izmenjujejo tudi trenerji. Zato živi za trenutek, da ga pokliče eden izmed velikih klubov. »Na vsaki tekmi igram še z večjim motivom, ker se zavedam, da me lahko v vsakem trenutku nekdo opazuje.« Dvakrat je bil že blizu selitvi, a se ni izšlo. »Moja priložnost bo prišla,« mu tudi nesrečno naključje ne jemlje volje.

Pomagali do vozička

»Zdaj mi je še lažje, ker zadnja tri leta igram na vozičku, ki je izdelan po moji meri. Samo zame,« se upravičeno pohvali. Pri nakupu so mu pomagali tudi v Društvu Turbo Katka, kjer so organizirali humanitarno kolesarjenje, da so se zbirali evri za Milanov voz ali pa raketo, kot rad reče svojemu vozičku. Iz titana so ga skupaj dali v Italiji, stal pa je štiri tisočake. »Kako leto bo še zdržal, potem ga bo treba menjati,« Milan opozori, da ga čaka nov strošek. Milan je kot invalid zaposlen v Tribuni Kapital Zavarovalniško zastopniški družbi. »Dajte jih malce pohvaliti, vedno mi gredo na roke, tudi kak dan dopusta več dobim, da treniram. Resnično sem jim hvaležen,« Milan (v Novem mestu končuje Visoko šolo za turizem) spoštljivo govori o svojem delodajalcu, ki mu reže mesečni kruh. V veliko oporo pa je našemu košarkarju tudi dekle Tanja Cerkvenik, nekdanja državna prvakinja v metu krogle in kopja, ki je Slovenijo zastopala na paraolimpijskih igrah v Pekingu in v Londonu.

Dvakrat na teden Milan potuje v Italijo na trening, enkrat pa gre na tekmo. Ob ponedeljkih in sredah vadi sam v Ljubljani, v prvem planu pa je kondicija. Na sezono odigra 45 tekem. V prejšnji je s Castelvecchiom nastopil tudi v evroligaški konkurenci. »Naporna, a dobrodošla izkušnja je bila. Igraš proti najboljšim igralcem,« je Milan še danes pod vtisom izkušnje, ki jo želi vnovič doživeti. »Sem svoj manager,« se nasmeji, ko ga vprašamo, ali ima zastopnika. Pravi, da ga ne bo nikoli imel, košarko pa bi rad igral tja do 40. leta. »V Italiji je precej manj tabujev, ko beseda nanese na šport invalidov. Tudi več ljudi se ukvarja s športom, pa tudi več podpore države premorejo,« Milan strne svoje opažanja, ki jih je dobil na tujem.

Odmeven rezultat v dresu Slovenije

Milan upa, da bo za časa svojega zenita dočakal, da se zbere najboljša reprezentanca, da igralci pozabijo lastne apetite v garderobi in odigrajo za Slovenijo. »Boli me, ker vedno pride nekaj vmes. Enkrat bi morali stopiti enotno skupaj. Morda bo moral kdo udariti po mizi, da se vsi zavemo, kaj je naša naloga,« Milan na glas razmišlja o tem, kaj narediti, da bi se lahko pisalo o uspehu reprezentance, ne pa da se vračajo domov sklonjenih glav.

»Pred nami je pestra jesen,« pove selektor reprezentance Gregor Vodenik, ki že drugo leto vodi reprezentanco. Prej je bil pomočnik Gašperja Okorna in Mira Aliloviča. Potem so ga k sodelovanju povabili pri Zvezi za šport invalidov Paraolimpijski komite. »Košarka je košarka,« pravi Vodenik, ki mu pri delu pomaga Žiba Kobaševič. Dvojec bo letos jeseni organiziral nekaj kratkih priprav, na katerih bodo nadaljevali ustaljeno delo in postopno pomlajevanje ekipe, ki bo nastopala tudi v regionalni ligi NLB Wheelchair. »Včasih pri teh mladih pogrešam več volje do življenja in borbenosti,« se ob prihajajoče sile obregne Slapničar, ki verjame, da bodo tudi novinci sprejeli način dela selektorja in pripomogli k uspehu in tako želenemu preboju v elito. Jeseni bo Slovenija gostovala še v Rusiji, kamor so jih povabili zaradi dolgoletnega kakovostnega sodelovanja. »Verjamem, da lahko tudi pri košarki naredimo preboj in postanemo konkurenčnejši Evropi. Še naprej pa se bomo zavzemali, da v košarko usmerimo mlade invalide,« pa se problematike okoli reprezentance dotakne predsednik ZSIS-POK Damijan Lazar.

»Držim pesti, da reprezentanca Jureta Zdovca navduši na prihajajočem evropskem prvenstvu. Naj bodo srčni,« zaželi Milan naši ekipi, ki bo prihodnji teden začela nastop na prvenstvu stare celine.