Tiskane izdaje
Barcelona – Pri poskusu uresničitve sanj so slovenski košarkarji v 23. minuti dvoboja z reprezentanco ZDA zaostajali le s 44:49. Po naslednjih 17 minutah je bil rezultat 32:70. Z razpadom moštva se je težko sprijaznil tudi Jure Zdovc, toda že nekaj minut po porazu je mirno spregovoril o dogajanju na svetovnem prvenstvu in prihodnosti.
Kaj vse se je zgodilo, da je slovenska izbrana vrsta v četrtfinalu SP doživela najvišji poraz v svoji zgodovini in da je z obrambno usmerjenim selektorjem prejela kar 119 točk, največ v dosedanjih uradnih nastopih?
Od prve sekunde smo izgubljali bitko pod obročema. Na zunanjih položajih se še lahko kosamo z Američani, vendar nismo mogli nadomestiti primanjkljaja v skokih in izgubljenih žog, zato so v zadnjih desetih minutah vstopili v igro mladi. Tekmeci so kaznovali vsako našo napako in ko so se povsem sprostili, so začeli zadevati in zabijati v serijah. Bili smo zelo blizu, naslednji hip pa zaostajali za 20 točk. Pripravili smo se, toda na papirju je vse videti preprosto. Naše moštvo ni bilo dovolj »dolgo«, da bi lahko igralo 40 minut v zelo visokem ritmu. Če želiš premagati takšno ekipo, potrebuješ deset, če ne dvanajst odličnih košarkarjev.
Kako ste kot pomemben član moštva zlatih s SP 1990, na katerem je Jugoslavija v polfinalu premagala ZDA pod vodstvom Mika Krzyzewskega ter z Alonzom Mourningom in Kennyjem Andersonom v moštvu, doživljali obdobje nemoči?
Bil sem jezen in razočaran, čeprav vem, da je bilo nerealno razmišljati o zmagi. Toda tekma je tekma in na vsaki hočem zmagati, tega ne morem spremeniti. Fante sem hotel izzvati, vendar ni šlo, težko je spremeniti način razmišljanja igralcev. Nekateri so bili pravi, nekaterih ni bilo nikjer. Na centrskih položajih nismo bili dorasli Američanom, po 23. minuti pa so vsi kazali znake utrujenosti in nezbranosti.
V vaših igralskih dneh bi bilo takšno vprašanje skoraj prepovedano. Danes ga bomo zastavili: ali lahko kdo premaga ZDA?
Vsekakor. Američani so dobri, vendar niso nepremagljivi. Z njimi bi se morali »stepsti«. Že polfinale bo povsem drugačna zgodba, saj imajo Litovci pet dobrih centrov, njihova edina šibka točka je mesto organizatorja igre. Zanimivo bo spremljati to tekmo, toda navijam za Litvo, saj mi je njena igra zelo všeč.
Kaj ste lahko dejali igralcem po krutem drugem polčasu, ki je bil zanje tudi zadnji na SP?
Poraz je bil neizogiben, ampak ni se prijetno posloviti na takšen način. Fantom sem se v slačilnici zahvalil, saj so bili med celotnim prvenstvom na visoki ravni. Z mojega zahtevnega zornega kota pa bi lahko bilo vse skupaj še precej boljše.
Eden od glavnih ciljev košarkarskega leta 2014 je bila menjava rodov v reprezentanci. Ste zadovoljni z doseženim?
Na hitro bi rekel da, čeprav vidim veliko rezerv in še lepšo sliko za prihodnost. Končno sem namreč začutil košarkarje in vem, kaj lahko od njih pričakujem, kakšni so njihovo znanje, značaj, zbranost in odnos. Po tej plati mi bo v naslednjem letu nekoliko lažje. Hkrati pa pričakujem, da ne bomo več imeli takšne smole, da bi na mah ostali brez treh najboljših centrov.
Katere značilnosti predstav na SP bi najprej izpostavili?
Najprej moramo vse skupaj prespati in nato analizirati. Šele nato bomo lahko poglobljeno in celovito ocenili nastop v Španiji. Vsi – z vami vred – smo se podali na SP z zelo mešanimi občutki. Osebno se še nikoli nisem tako živciral na pripravljalnih tekmah, saj je bilo ogromno napak, divjanja in minut popolne nezbranosti. Trenerjem nam nikakor ni uspevalo, da bi moštvo igralo tako, kot smo želeli. Sčasoma pa so stvari le šle na boljše. Dvignila se je obojestranska raven zaupanja in okrepila samozavest. Bili pa smo zelo »tenki« pod košema in glede na vse skupaj moramo biti zadovoljni.
Reprezentanti so imeli veliko težav s privajanjem na način dela Božidarja Maljkovića. Komaj sta obe strani sklenili vrsto kompromisov, pa so se morali začeli prilagajati na nove prijeme. Je bilo prvo leto sožitja res tako težko?
Pred SP smo odigrali veliko tekem, kar 14, a premalo trenirali, saj nam je pot na Kitajsko vzela deset dni vadbe. To je eden od razlogov, da košarkarji niso prej sprejeli moje filozofije igre. A to je reprezentanca in ne klub, v katerem lahko trener izbira igralce z vsega sveta ter ima na voljo veliko več časa in vzvode, ki jih v izbrani vrsti nima. Zato se mora selektor včasih malo prilagoditi, da stvari tečejo brez prevelikih konfliktov. Slednjič nam je uspelo ujeti zmagovalni ritem. Tudi proti polfinalistu SP Litvi smo v zadnji četrtini igrali vrhunsko v obrambi, a ni bilo realizacije v napadu.
Goran Dragić je bil nesporni vodja na parketu. V povprečju je na SP igral dve minuti več kot lani, ko se je uvrstil v najboljšo peterko EP, in z zelo podobnim statističnim učinkom: letos 16 točk, 2,9 skoka in 4,3 asistence, lani 15,8 točke, 3,5 skoka in 4,5 asistence. Toda zelo prepričljivo sta delovala tudi Zoran Dragić in Domen Lorbek.
Na zunanjih položajih smo imeli zares močno navezo. Z Domnom sva uigran tandem že v klubu in o njem lahko izrečem le pohvale. Zoran pa se je lovil na pripravah, saj se ni znašel v moji košarkarski filozofiji. Bil je nestrpen, ker ni vedel, kam bi z vso svojo energijo, in včasih jo je uporabil na napačen način. Bil je dolgo poškodovan in je poskušal tudi na silo. Vem, da je liga NBA njegova velika želja in da letos ni mogel na poletno ligo v ZDA, zato je bilo SP njegov dokazovalni oder. Odigral je vrhunsko prvenstvo, vedno pa je lahko vse še boljše.
Ali najboljši izkupiček na dosedanjih SP v takšni zasedbi krepi optimizem pred EP 2015 in bojem za OI 2016?
Evropsko prvenstvo je nekaj povsem drugega. Na SP smo igrali z Mehiko, Avstralijo in Dominikansko republiko, ki so absolutno primerljive z boljšimi evropskimi ekipami. Res pa je, da je konkurenca na stari celini še nekoliko širša, saj lahko reprezentance, kot so Gruzija, Poljska ali Makedonija, premagajo vsakogar. Cilji so znani, moramo pa počakati, da ne bo večjih težav s poškodbami.
Tradicija slovenske reprezentance res ne dopušča prevelikega optimizma. Če se je lahko karkoli zalomilo, se običajno tudi je.
Na žalost. Bomo videli, klubska sezona je že pred vrati in bo dolga, zato se lahko zgodi marsikaj. Prihodnje leto bo lahko boljše ali pa slabše. Toda zdaj vem, kaj fantom ustreza in kaj ne, prav tako pa menim, da so me končno sprejeli. Sprva so se čudili, zakaj sem tako agresiven po porazih. Ker hočem zmagati.
Po četrtem mestu na EP 2009 ste se umaknili, ker je bilo usklajevanje reprezentančnih in klubskih obveznosti prenaporno. Kako ste letos prenesli breme?
Kar prijetno je bilo, saj smo dobro igrali in zmagovali. Ključna razlika v primerjavi z letom 2009 pa je, da sem se odtlej dokončno našel v trenerskem poklicu. Zato bolje prenašam manj prijetne plati dela.
