Zlata kolajna ni breme, moštvu daje še večji zagon

Zlati junaki eurobasketa pričakujejo petkov začetek kvalifikacij za SP 2019 brez Gorana in Zorana Dragića, Luke Dončića, Anthonyja Randolpha, Eda Murića in Alekseja Nikolića ter z novim selektorjem. Rado Trifunović je na zadnjih dveh EP pomagal Juretu Zdovcu in Igorju Kokoškovu, zdaj optimistično pričakuje pohod proti Kitajski v njunih velikih čevljih.

Eduardo Brozovič

Zelo poredko se zgodi, da evropski prvak zamenja selektorja. Se zavedate, da bo odslej vsak poraz manjša tragedija?

Generalni sekretar KZS Rašo Nesterović me je pred prevzemom funkcije vprašal: Vem, da bodo razmere zelo zapletene za novega selektorja, toda če bi ti ponudili priložnost, bi jo sprejel? Odgovoril sem pritrdilno, saj ne dobiš vsak dan takšne ponudbe. Če bi jo zavrnil, je vprašanje, če bi še kdaj prišel na vrsto. Zavedam pa se okoliščin, saj realno nihče ne more prekositi 15 zaporednih zmag v uradnih tekmah in osvojitve zlate kolajne. Tudi če bomo zmagali s točko ali dvema razlike, nam bo kdo očital, da smo na EP ugnali Španijo za 20 točk. Dosežka skoraj ne moremo preseči, precej večje so možnosti, da reprezentanca ne bo mogla ponoviti podviga.

Kako torej ohraniti pod nadzorom še vedno tlečo evforijo?

Računam, da morebiten spodrsljaj ne bo pomenil konca sveta, dovolj bo popravnih izpitov na poti do Kitajske. V prvem krogu kvalifikacij, v katerem bomo po dvakrat igrali z Belorusijo, Španijo in Črno goro, bodo od štirih reprezentanc napredovale tri. Po drugem krogu, v katerem nas bodo bržkone pričakale še Latvija, Turčija in Ukrajina, pa se bodo od skupno šestih ekip tri uvrstile na SP. Pričakovanj ne doživljam kot preveliko breme, uspeh na EP mora biti dodaten zagon za moštvo. Če bomo kdaj izgubili, se seveda ne bomo mogli ogniti kritiki, rekel pa bi, da ste novinarji ostri, a realni, saj se spoznate na košarko. Širša javnost je drugačna. Že moj stric mi je rekel: če ste v zadnjih dveh letih vse premagali, boste pa še v naslednjih dveh letih. Osebno nočem gledati predaleč v prihodnost, poskusil bom čim bolje pripraviti moštvo na vsako naslednjo tekmo.

V igralskih dneh ste bili reprezentant, od leta 2015 delujete v strokovnem štabu. Dobro poznate košarkarje in tudi oni vas, kar ni vedno le prednost. Igralci si včasih začnejo lastiti trenerja, ki je bil prej pomočnik.

Kot pomočnik moraš imeti že skoraj prijateljski odnos z igralci. In ko napreduješ v glavnega trenerja, je zelo pomembno, kako sprejmejo spremembo in kako se znaš postaviti. Pred izborom kandidatov sem fantom pojasnil, da sem bil vedno njihov zaveznik, ko je bilo najtežje, in da sem še vedno enak človek. Ponujal sem ramo za jokanje, sodeloval pri šalah in če si je kdo zaželel podaljšati trening za piljenje meta, sem jim podajal žogo. Da ne bi prišlo do presenečenja, pa se morajo zavedati, da bom moral kot selektor nastopati drugače. Prepričan sem, da ne bomo imeli težav, saj so pravi profesionalci in domoljubi, ki želijo igrati za reprezentanco in zmagovati.

Nad moštvom je še vedno senca Igorja Kokoškova, ki ostaja v vlogi svetovalca. Kako bi lahko natančneje določili vaš status: boste selektor do SP ali tudi na njem?

Ne razmišljam, kaj bo čez dve leti, le o naslednjih dveh tekmah. Na prvo žogo bi rekel, da me ne bi prav nič motilo, če bi Igor znova prevzel Slovenijo na SP. Seveda si želi vsak trener voditi moštvo na velikem tekmovanju, če se je že pretolkel skozi kvalifikacije, ampak če se bo Kokoškov strinjal, zakaj ne? Ne bi mi bilo pod častjo, Igor je krasen človek. Pogosto se pogovarjava o najrazličnejših stvareh kot prijatelja in enkrat na teden pride na vrsto tudi košarka. Do potankosti poznam njegov sistem, se pa včasih posvetujem glede morebitnih novosti in mojih zamisli.

Brez Gorana Dragića je zazevala velika vrzel, ne le igralska, sčasoma je postal dominantna osebnost. Si obetate interni boj za prevlado med košarkarji?

Goran je bil pravi vodja na EP. Po njem sva se strinjala, da bodo v kvalifikacijah razmere bistveno drugačne. Pred petkovo tekmo z Belorusijo bomo skupaj le štiri dni, v nedeljo bomo gostovali v Španiji in se znova razkropili. Tudi med posameznimi tekmami se bo lahko vodja zamenjal vsakih deset minut, pa ne bo šlo za anarhijo. V ospredju naj bo razpoložen košarkar. Pri poldrugem mesecu priprav in desetih ogrevalnih tekmah je vse drugače. Tudi glede morebitnih konfliktov, ki se običajno začnejo po treh skupnih tednih. Goran mi je svetoval, naj obvezno zadržim Saša Zagorca z enako vlogo v slačilnici. Sašo je prvi strelec madžarske lige, a se zaveda svojih omejitev in ima izjemen občutek za usmerjanje soigralcev. Tudi Klemen Prepelič je bil pomembna osebnost na EP.

Kapetan bo vendarle Gašper Vidmar, bo odločitev koga presenetila?

Gašper je redkobeseden, vendar z dejanji in zgledom kaže, kaj je prav. Fantje ga imajo radi, hkrati pa ga spoštujejo in vedo, kje je meja heca. Njegova beseda ima težo. Zasluži si kapetansko vlogo, ki jo že drugo leto opravlja tudi pri Banvitu. Pristal je, saj je ocenil, da zanj ne bo dodatna obremenitev. Z izborom sta se strinjala tako Goran kot Igor Kokoškov.

Sta bili vesti o Vidmarjem podaljšanju reprezentančne kariere in o odločitvi, da Alena Omića ne bo med kandidati, vsebinsko povezani? Bi pri drugem bolj vztrajali, če bi se Vidmar upokojil?

Ne. Njuni zgodbi sta po naključju časovno sovpadali. Tudi če ne bi ostali brez prvega centra, Alena ne bi na silo vlekel v reprezentanco. To sem odkrito dejal tudi njemu, saj ga nisem želel vleči za nos, češ, na nekaj tekmah bi ga potrebovali, ko bo Randolph na voljo, pa spet ne. Rekel mi je, da je pripravljen igrati, da pa želi jamstvo, da bo imel stalno mesto v moštvu. Tega mu nisem mogel zagotoviti, prav tako pa ne želim negotovega odnosa s košarkarjem. Strinjal se je, da je bolje, da zamrznemo poglavje, a ni skrival razočaranja. Z Alenom sem sicer v dobrih odnosih, treniral sem ga v Laškem, tudi v reprezentanci sva zgledno sodelovala in ostajava v stiku. Vem, da mu ni lahko.

Se strinjate, da bo Slovenija začela kvalifikacije brez petih adutov z EP in tudi brez Zorana Dragića, a da bo še vedno med najmanj oslabljenimi?

Vemo, kaj pomenijo Goran, Anthony, Luka, Edo in Zoran in Aleksej. Toda ob preostalih sedmih fantih z EP in igralcih, ki čakajo na priložnost, imamo še vedno kakovostno reprezentanco. Verjamem v naše košarkarje in tudi oni si zaupajo. Španiji bo manjkalo precej več adutov, saj je na EP popeljala izključno ase iz lige NBA in evrolige, a ima velik nabor dobrih košarkarjev. Kljub vsemu bomo potovali v Burgos po zmago. Malo mi je vendarle žal, da ne bomo prvih dveh tekem, ko še ne bo košarkarjev iz evrolige, odigrali s Španci in Črnogorci v Sloveniji.

Iz klubskih predstav lahko sklepamo, da je večini košarkarjev EP zelo koristilo. Je komu škodovalo?

Menim, da je vsem po vrsti pomagalo, saj delujejo samozavestno in zelo dobro igrajo. Nekoliko počasneje sta sezono začela Matic Rebec, ki je prvič v tujini, a se je že prebil v prvo peterko Jeniseja, in Žiga Dimec. A tudi on se je vrnil v ritem in pri 24 »centrskih« letih je v podobnem položaju kot branilec pri 17, 18 letih.

Slovenija je trikrat zapored igrala na SP in po starih pravilih bi že imela vozovnico za Kitajsko. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se ji zalomilo prvič po letu 2002?

Najprej moramo upoštevati, da med našimi tekmeci ni slabega. O Španiji ne bi izgubljal besed. Črna gora je na EP igrala kot razpuščena banda, a nas je pred lanskimi kvalifikacijami za EP prepričljivo premagala v Stožicah. Belorusija goji specifično čvrsto košarko, nenehno na meji provokacije, in je v kvalifikacijah za EP zmagala na Poljskem z 20 točk razlike. Želi se prebiti na svoje prvo veliko tekmovanje in se bo poskusila dokazati proti evropskemu prvaku. Ne smemo pozabiti, da bomo v drugi krog nesli izide odigranih tekem s preostalima najboljšima moštvoma v naši skupini, v nadaljevanju pa nas bodo pričakali kakovostni Turki in dve moštvi, ki smo ju izločili v končnici eurobasketa. Še posebej nabrušeni bodo užaljeni Latvijci, s katerimi smo v Istanbulu odigrali finale pred finalom.

Pred EP so neredki menili, da je imela Slovenija preveč organizatorjev igre. Zdaj so na voljo le Rebec, Luka Rupnik in Žan Mark Šiško.

Še vedno imamo tri. Rebec je prestal krstno prvenstvo, Rupnik je že rutiner, igral je na EP 2011 in 2015, Šiško je zelo nadarjen. Postavili jih bomo v položaj, da si ne bodo belili glave z obvladovanjem starejših soigralcev, dobili bodo natančna navodila, kaj naj počnejo. Goran je drugačen kaliber, včasih je vlekel poteze zunaj predvidenega sistema. A to je on.

Ali upate, da bo še kdaj igral za Slovenijo, bodisi v kvalifikacijah bodisi na SP?

Ko sva se nazadnje pogovarjala, je le ponovil javno izrečeno po EP. Nisem vrtal vanj, nekje vmes pa je kar sam navrgel, da dobro ve, kako hitro ga lahko zasrbijo prsti. SP je še daleč, zdaj ga ne želim mučiti niti z vprašanji o revanšah s Španijo in Črno goro, ki ju bomo odigrali 28. junija in 1. julija 2018. Odločitev mora sprejeti sam, le tako bo kakovostna.

Napovedali ste, da bo Slovenija igrala zelo podobno kot na EP. Kako vam bo uspelo brez najboljših ustvarjalcev in brez vrhunskega krilnega centra?

Smo moštvo energije, ki igra hitro košarko in izkorišča vsak prost položaj za doseganje košev. Dobro igramo tudi v obrambi, visoki rezultati so zgolj posledica visoke frekvence akcij. Energijo bomo še vedno imeli, prav tako hitrost, obrambo in frekvenco. Vprašanje je le, kakšen bo naš izkoristek napadov, kar bo odvisno tudi od moštvene kemije. Na EP je bila vrhunska, zato smo tako samozavestno igrali, zadevali in zmagovali, in del se je bo zagotovo prenesel v spremenjeno zasedbo. Prepričan sem, da bom lahko premostili primanjkljaje. V peterki sta vedno dva košarkarja, ki dobro obvladata žogo, torej poleg organizatorja še Prepelič ali Jaka Blažič, nato krilo in krilni center, ki »širita raketo«, in visoki center. Med krilom in krilnim centrom je torej le malenkostna razlika, včasih pa je niti ni.

Ko že govoriva o energiji, zanjo je bil vedno sopomenka Zoran Dragić, ki pa od februarja ne igra za AX Milano. Vseeno ste ga povabili na priprave, kar je izjema v pravilu, da si mora košarkar priigrati reprezentančni dres v klubskem.

Bilo bi res neobičajno, če ne bi šlo za Zorana. On je bil vedno neverjetno povezan z reprezentanco, nikoli ni varčeval z močmi in neredko je zaradi borbenosti tvegal celo zdravje. Povsem zasluženo smo ga želeli vrniti v izbrano vrsto, saj vemo, kaj bi nam lahko nudil. Res je, da ni v igralni formi, a je dobro telesno pripravljen, njegova borbenost in igra v obrambi pa nista bili nikoli sporni. Imel je smolo, da je lani podpisal dveletno pogodbo in da je klub letos poleti zamenjal trenerja. Simone Pianigiani ga ne vidi v svoji »filozofiji« in se je odločil, da ga ne potrebuje. Nam bi prišel prav, toda ker je pred dogovorom z novim delodajalcem, bomo morali počakati na naslednjo priložnost.

V zadnjem hipu je odpadel tudi Jurij Macura, čeprav se doslej še ni prebil med 15 košarkarjev, ki so v tej sezoni že igrali za Baskonio. Kakšen je njegov položaj?

On je naložba za prihodnost. Fant še ni star 18 let, visok je 211 cm, z natančnim metom, lepo tehniko in dobrimi telesnimi sposobnostmi ... Letos je uspešno igral na EP do 20. leta in želel sem ga videti še stopničko višje.

Kakšne kadrovske razmere si obetate v naslednjih ciklih? Februarja bo bržkone podobno kot novembra, upanje je torej le za konec junija, čeprav bodo nekateri do tedaj igrali v končnicah nacionalnih lig.

Za vsako akcijo posebej se bomo morali prilagoditi. Žal. Toda spomnimo se, da nekoč ni bilo bistveno drugače, med kvalifikacijami za EP se je izmenjala cela vrsta košarkarjev. Res pa je, da smo v mojih časih odigrali le šest tekem, da smo se prebili na EP, prek katerega so se moštva neposredno uvrščala na SP. Prav tako nismo imeli veliko košarkarjev v tujini. Iz moštva, ki je igralo na EP 1997, so bili izjeme Jure Zdovc, Boris Gorenc in Teoman Alibegović. Od preostalih pa le jaz, Goran Jagodnik in Aleš Kunc do tedaj nismo igrali za Olimpijo.