Košarkarji le niso premajhni za uspehe

Letošnja slovenska košarkarska reprezentanca ni bila najmočnejša, kar bi jih lahko sestavili, saj so jo poškodbe neusmiljeno zmrcvarile. Na papirju, zgolj ob primerjavi imen, je zaostajala tudi za moštvi, ki smo jih poslali na zadnji dve EP in SP 2006 na Japonskem. Na parketu pa je prekosila vse dosedanje selekcije in predvsem pokazala novi odliki - pogum in ambicije, ki so presegale minimalno dosegljivi cilj. In to s košarkarji, ki so z izjemo Sama Udriha že nastopili na evropskih prvenstvih.

Zdaj bi jih lahko pohvalili, ker niso opustili stare navade, da kot papige ponavljajo besede svojega selektorja, prevzemajo njegove navade in se tudi sami čutijo ogrožene, če kdo vanj podvomi. Kajti za nizom strategov, ki so naboj reprezentance podredili svojim omejitvam in strahovom, je prišel na vrsto Jure Zdovc in odločno napovedal vključitev v boj za kolajne. Tedaj je vse skupaj zvenelo bogokletno, vendar le predstavljamo si lahko, kaj bi lahko storila Slovenija, če bi na EP igrali vsi, ki si jih je Zdovc zaželel?

Meja bi bila tik pod nebom. Kdo bi vedel, koliko je Zdovc prispeval k miselni preobrazbi s samozavestjo, koliko s košarkarskim znanjem, s svojo izjemno igralsko kariero kot prvovrstnim jamstvom, naj mu reprezentanti sledijo, ali z mojstrskimi kadrovskimi potezami. Lahko bi mu mogoče očitali, da je preveč umirjen ali celo dolgočasen. Nikakor pa ne, da ni dosleden ali da ni vedno deloval v korist moštva in znal prevzeti ves gnev, ko njegove odločitve niso bile najbolj simpatične množicam. Že skoraj prek meja razuma je denimo čakal Toma Mahoriča, za katerega pravi, da je najboljši možni pomočnik v Evropi in da ve o košarki več kot on. Bi lahko kaj takšnega slišali še od katerega slovenskega trenerja?

Celo zagovorniki Aleksandra Vujačiča so hitro utihnili, po EP pa bo vse bolj jasno, da se je Zdovc preprosto moral odločiti med njim in vsemi drugimi košarkarji, ki niso prenesli Mariborčanove želje po zvezdniškem izstopanju. Našel pa je tudi vsem primerne vloge. Karizmatični Matjaž Smodiš bi seveda prišel bolj prav na igrišču kot ob njem. Vendar je tudi kot duhovni vodja bolj koristil moštvu kot bi kakšen nadomestni košarkar, ki bi bil vesel, da lahko sploh sedi na reprezentančni klopi. In nenazadnje, Zdovc ni spregledal očitnega in je potisnil Erazma Lorbka med velike zvezde EP. Napredek slovenske reprezentance nekateri danes povezujejo prav z njegovim razcvetom, kar v dobršni meri drži.

Toda fant je igral že na prejšnjih dveh EP in tudi SP, kjer je dobival vse manjše vloge. Najbolje je igral v Beogradu 2005, dve leti pozneje v Španiji pa je v usodni tekmi z Grčijo prebil v igri le devet minut. Zato ga lani razumljivo ni več mikalo na kvalifikacije za OI. Podobna ozadja bi lahko v preteklosti našli pri sleherni odpovedi igralcev, letos smo govorili le o zdravstvenih razlogih.
Po uspešni premieri je vendarle težko pričakovati, da bo Zdovc v nedogled selektor.

Za 42-letnega trenerja je le vsakodnevno delovanje v klubu pot do napredka (in dobrega zaslužka), sedenje na dveh klopeh pa le preveč naporno. Prijetna košarkarska evforija, ki je zajela Slovenijo, je dober obet tudi za Union Olimpijo, saj kar naenkrat ne manjka kandidatov za prihod v Tivoli. Vsi bi radi okusili na svoji koži »reprezentančni« duh, tako kot so ga letos S. Udrih, Jurica Golemac, Goran Jagodnik, Domen Lorbek ... Bi si pred štirimi leti mislili, da bo Slovenija z njimi v velikih vlogah igrala v polfinalu EP?

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela