Tiskane izdaje
Ljubljana »Potem ko sem že predtem presegel vse zastavljene cilje, sem se na Japonsko odpravil le še s tem namenom, da v skupnem seštevku prehitim drugouvrščenega Adama Malysza. Na moje veselje mi je uspelo tudi to,« je bil zadovoljen 28-letni Kranjčan Robert Kranjec, ki je ostal dobre volje kljub zapletom na poti v deželo vzhajajočega sonca in nazaj.
»Opremo sem prejel pičle pol ure pred prvo tekmo, Robert Hrgota celo šele v nedeljo. Ker nismo vedeli, ali jo bomo sploh dobili, smo se po pomoč že obrnili na približno enako visoke skakalce iz drugih reprezentanc in meni bi, denimo, vse potrebno posodil eden od Avstrijcev. Najbolj nas je skrbelo zaradi Mitje Mežnarja, ki je zelo visok. Čeprav je eden od Nemcev podobne postave, mu ni hotel pomagati, pomoč pa so nam odklonili tudi Rusi, ki so tako pokazali svoj pravi obraz,« se je pridušal Kranjec.
Slovenski skakalci so veliko živcev izgubili tudi med čakanjem na vrnitev domov, saj zaradi tajfuna z letališča v Tokiu ni vzletelo nobeno letalo. Ko so le odprli letališko stezo, pa jih Japonci niso hoteli spustiti na letalo za Evropo, ker so jih obravnavali enako kot vse druge čakajoče. »Če Igor Medved ne bi bil tako agresiven in moja žena Špela ne bi pritisnila na ljudi na veleposlaništvu ter jim pojasnila, da smo profesionalni športniki, bi verjetno še danes čepeli tam, saj bi bilo na letališču že 10.000 ljudi. Na koncu smo se samo še smejali. Če bi kdo snemal film o nas, bi zagotovo dobil oskarja,« se je še pošalil »leteči Kranjčan«.
