Landisovo rumeno majico omadeževal testosteron

Ljubljana – Floyd Landis, zmagovalec najbolj razburljivega in do včeraj tudi najbolj čistega Toura zadnjega desetletja (če odštejemo seveda izključitev Jana Ullricha, Ivana Bassa in še enajstih kolesarjev na začetku dirke), je bil pozitiven na kontroli dopinga. Urinski vzorec A je pokazal, da je imel po epski zmagi v 17. etapi, ko je sam prevozil čez najtežje alpske prelaze 130 km, v telesu preveč testosterona. Z objavo Phonaka, da je bil pozitiven njegov šampion, pa se je končal tudi razburljiv dvodnevni lov za grešnikom, v katerem so novinarji v slogu Sherlocka Holmesa ožili obroč okrog Landisa.

Da gre za veliko ime, je bilo jasno že dan po objavi UCI (tokrat so bili organizatorji Toura presenetljivo tiho), da je padel na kontroli dopinga eden od junakov 17. etape. Namig predsednika zveze Pata McQuaida, da bo to zelo žalosten primer, je novinarje usmeril med tri prvouvrščene. Francoska, nemška, italijanska, španska, belgijska in avstralska zveza so nemudoma zanikale, da bi bil pozitiven njihov kolesar. Pod težo »dokazov«, predvsem pa dejstva, da ga ni bilo na dogovorjenem kriteriju na Nizozemskem (za štartnino bi moral dobiti 66 tisoč dolarjev) oziroma, da je le uro pred nastopom skupaj s šefom Johnom Lelangueom pobral šila in kopita, je Phonak objavil pričakovano novico – Floyd Landis je bil pozitiven.

Prvi odziv Landisa in njegovega moštva je bil, da so zelo presenečeni nad izidom kontrole, napovedali pa so endokrinološke raziskave, s katerimi želijo dokazati, da je šlo za naravni proces. Lelangue je tudi sporočil, da Američan, ki je medtem že odpotoval v rodno mesto Farmersville v Pensilvaniji (pripravljajo mu veličasten sprejem), do konca preiskav ne bo nastopal na dirkah.

Zgodba o Landisu in testosteronu pa ni tako enostavna, kot se morda zdi na prvi pogled. Američan je padel na klasičnem testu dopinga, kar se je na Touru nazadnje zgodilo leta 1988, ko je bil pozitiven Pedro Delgado. Španca nikoli niso kaznovali, ker v UCI prepovedanega probenecida ni bilo na seznamu prepovedanih sredstev MOK. Sicer redkobesedni Landis je napovedal podrobne raziskave, s katerimi bo poskušal dokazati, da je povečano razmerje med testosteronom in epitestosteron posledica naravnega procesa oziroma, da gre za naravno izločanje moškega hormona, ki med drugim pomaga tudi ohraniti vzdržljivost.

Najnižje dovoljeno razmerje med hormonoma je 1:4, do 1:10 pa obstaja možnost, da gre za naravni proces. Kakšno je bilo razmerje pri Landisu, še ni znano. Vsekakor pa zmagovalca Toura čaka dolg in psihično izčrpajoč boj za čisto ime. Najprej bo moral teden dni v osamo, kjer mu bodo merili razmerje med hormonoma. Landisov primer še zdaleč ni nov, ker je že veliko kolesarjev in tudi drugih športnikov moralo skozi proces dokazovanja nedolžnosti.

Novo pa je zagotovo to, da je bil primer, navkljub kodeksu, objavljen še preden so vse preiskave in analize končane. UCI ponavadi pri pozitivnem testu zvišanega testosterona kolesarja obvesti, da mora na dodatne preiskave. Kako težko je kolesarju, ko živi v pričakovanju dokončnih rezultatov analize, najbolje ve zagotovo nekdanji slovenski reprezentant Branko Filip, ki je leta 2000 zaradi 7-tedenskih preiskav ostal brez olimpijskih iger in na koncu tudi brez zaposlitve pri Gerolsteinerju. To, da je imel naravno zvišan testosteron, mu ni nič pomagalo.

Če bodo analize pokazale, da gre za naravni proces, bo Landisovo ime ostalo neomadeževano. Tudi naslov najboljšega mu bo ostal. V nasprotnem primeru bo prvi zmagovalec Toura, ki bo ostal brez rumene majice.