Tiskane izdaje
Obstajajo mesta in dežele, ki določeni športni panogi namenjajo nadpovprečno pozornost. Latvija in hokej hodita tesno z roko v roki. Prav simpatična je ta vznesenost ljudstva ene treh baltiških dežel z burno zgodovino. Večinoma so deželo, ki danes šteje poltretji milijon prebivalcev, tlačili osvajalci iz večjih dežel, ponosni domorodci so v vseh letih fizičnega in ideološkega terorja ohranjali svoje značilnosti, se ponašali s kulturo, ki ponazarja posrečeno zmes skandinavske in slovanske. In tako je (bilo) tudi pri športu. Baza je preozka, da bi blesteli na vseh možnih ravneh, a v hokeju so našli viden prostor pod soncem.
Spomin se nam zasuče 13 let v preteklost in v otroška leta novonastalih dežel po razpadu socialističnih federacij. Takrat sta Ljubljana in Bled gostila hokejsko SP skupine C in med vsemi dotlej še neznanimi reprezentancami je najbolj zablestela prav Latvija. V družbi močnih ekip s prostora nekdanje SZ se ji je kot prvi uspelo prebiti v drugi kakovostni razred, ko pa je še prvič nastopila med elito, maja '97 na Finskem, se od nje ni več poslovila. Uvrščala se je tudi med osmerico, kot najbolj nepozaben dogodek še danes Latvijci omenjajo zmago proti ruski reprezentanci sredi St. Peterburga pred šestimi leti.
Morda so bila tudi zato pozneje pričakovanja vznesene latvijske javnosti višja od končnih dosežkov, a po številnih pogovorih v zadnjih dneh z domorodci je najpomembneje, da se jim nikdar ni bilo treba bati izpada iz skupine A ter da so hokejisti vsako leto za 14 pomladnih dni zbudili ponos državljanov. Seveda tudi mi prihajamo iz okolja, v katerem hokej ni neznanka. Brez skrbi, tudi pri nas bodo tribune polne, ko se bodo čez eno leto »risi« potegovali za vrnitev med elito, a s tako močno navezanostjo do hokeja, kot jo čutijo Latvijci, se pri nas in tudi marsikje drugod po Evropi še zdaleč ne moremo pohvaliti. V zadnji desetletki ni bilo prvenstva, na katerem latvijske reprezentance ni spremljalo vsaj pet tisoč rojakov, kar je že za mogočnejši nogomet lepa številka.
Zato seveda ni bilo koncu navdušenja v deželi, ko je bilo jasno, da bo 70. svetovno prvenstvo prvič doslej v Rigi. Prav v letu, ko bi zaradi olimpijskih iger tekmovalni pomen šampionata marsikje zbledel, pri IIHF najbrž res niso mogli izbrati primernejšega kraja za to tekmovanje. Kot mali otroci dedka Mraza so se Latvijci veselili prihoda najboljših hokejistov in v zadnjih dveh tednih živeli v za njih pravljičnem svetu. »Veste, v vsej zgodovini treh baltiških držav še ni bilo tako velikega dogodka. Primerljivo bo le evropsko košarkarsko prvenstvo, leta 2011 v Litvi,« nam je zatrdil Janis Stipilis, vodja novinarskega središča na hokejskem šampionatu. Po zaslugi tega je Riga dobila sodobno večnamensko areno z nekaj več kot 10.000 sedeži in v njej ob hokejskih tekmah pripravila že več spektakularnih dogodkov, denimo košarkarsko tekmo All Star igralcev iz Estonije, Litve in Latvije ter nekaj odbojkarskih reprezentančnih predstav. V prihajajočem poletju bosta predvidoma najbolj odmevala koncerta Stinga ter skupine Simply Red.
Gradnja dvorane v režiji estonskega podjetja Merx ter izvedbi njegove latvijske podružnice je stala približno 30 milijonov evrov in ustreza vsem kriterijem sodobnih športnih objektov. Teh pa je ob dvorani še nekaj, saj so v predelu blizu središča mesta, kjer so bili nekoč zelenjavni vrtovi, uredili nacionalni olimpijski center. V načrtu je še ureditev dvorane za košarko, pred nekaj desetletji močnejše športne panoge v Latviji od hokeja, ki pa je plačala davek pomanjkanju zanimanja in vlaganja oblasti. Tako klub iz Rige svojih tekem sploh ni mogel igrati doma, pač pa v kraju Ventspils. Sodeč po zagnanosti bodo tudi nogometaši dobili lepši štadion od dosedanjega Skontovega in zdi se, da tu res stavijo na prepoznavnost dežele skozi šport. Malce drugače kot pri nas. Kjer je v zadnjih dneh marsikdo modroval – le kako to, da smo se poslovili od skupine A?
Preberite v torkovi tiskani izdaji Dela.
