Zakaj ga nemški klubi vztrajno ignorirajo, je uganka, ki vznemirja tudi Nemce. Nekoč na igrišču nogometna avtoriteta št. 1, človek z največ nastopi za »Elf« (150), svetovni in evropski šampion, najboljši nogometaš na svetu in tudi ljubljenec navijačev je na domači sceni persona ingrata. Neverjetno, Nemci se ga otepajo, kot da bi bil kužen.
»Ne vem in ne razumem, kaj imajo proti meni. Ne morejo mi očitati pomanjkanja strokovnega znanja. Kot trener sem osvajal državne naslove, se uvrstil v ligo prvakov, vodil reprezentanco,« se je pred dnevi v intervjuju za Bild spraševal tudi 48-letni Bavarec, ki je slavno nogometno pot začel v Severnem Porenju pri Borussii iz Mönchengladbacha. Mar gre za osebne zamere? »Kaj lahko izboljšam? Nikomur ničesar ne dolgujem, očitno pa se ljudje v klubih bojijo, da jih bom zasenčil. Toda kjerkoli sem igral ali deloval, vedno sem bil moštveni igralec,« se brani nekdaj na igrišču neustavljivi bojevnik, ki ima vendarle nekaj lastnosti, ki so drugim ljudem nerazumljive. Razuzdani plejbojevski življenjski slog očitno pri puritanskem delu Nemcev ne vžiga, moteč je tudi, ko pove, kar misli. Pri izbiranju besed ne varčuje, odkrito kritizira, če si to zaslužijo, in tudi hvali. Za tednik Sport Bild že nekaj let uspešno nadomešča pronicljivega Güntherja Netzerja, ki si je prav s pisanjem in televizijskim komentiranjem prislužil sloves izvrstnega eksperta. Zanimivo, da je tudi 64-letni Netzer, nekoč prav tako velikan na igrišču, igralsko kariero začel pri Borussii iz Mönchengladbacha.
Matthäus je eden tistih nogometašev, ki so se prepozno odločili za trenersko pot. Oziroma so igralsko kariero vlekli predolgo. Sklenil jo je v 40. letu starosti, zaradi česar je bil od svojih vrstnikov že krepko v zaostanku, ko gre za trenersko kariero. Eden takšnih »zamudnikov« je bil tudi naš najboljši nogometaš Brane Oblak, ki je igral še pri 42 letih. Jezični Matthäus pa ima vsaj sloves poštenjaka, ki si je vse prislužil sam - velja za odločnega, marljivega, pridnega in odločnega človeka. Medtem ko so njegovi rojaki bolj ali manj iskali drugo pot v bogatih državah z bližnjega Vzhoda ali v Turčiji, je on oral ledino na evropskem vzhodu. Zato tudi pikro govori o trenerji na nemški sceni.
»Nisem razočaran, toda čudi me, kako klubi izbirajo trenerje. Tujci se zlahka prerinejo, tisti, ki izpadejo, hitro najdejo novo službo, medtem ko se novinec ne more in ne more prebiti,« je kritičen najslavnejša desetica »Elfa«. A treba je priznati. Lothar je samo eden od številnih nemških »spielmacherjev«, ki zaman čakajo ali so čakali na svojih trenerskih pet minut: Paul Breitner, Pierre Littbarski, Thomas Hässler, Mario Basler, Steffan Effenberg. Celo Bernd Schuster se v domovini ni proslavil. In še nekaj: večina jih je imela sloves zdraharjev.