Maradona, Platini, Kaka le še spomin

Mlajši nogometni privrženci, ki so najbolj razširjeno igro z žogo spoznali v dobi globalnega razmaha interneta, niso spoznali moči, s katero so italijanski klubi obeležili devetdeseta leta minulega stoletja. Finali lige prvakov in nekdanjega pokala UEFA so bili v italijanski domeni, preporod »azzurrov«, ki ga je napovedal prihod Diega Maradone v Neapelj, je trajal skoraj 15 let. Po podkupovalni aferi »Calciopoli« sta sicer še sledila naslov svetovnih prvakov in zmagoslavje Milana v LP, odtlej pa so Italijani doživljali le še neuspehe. Na obzorju je nova renesansa: začel jo je prav klub, krivec za omenjeno afero, Juventus, ki je po katarzi v 2. ligi napovedal vrnitev serie A na evropski vrh.

Ko je Diego Maradona leta 1984 iz Barcelone prestopil v Neapelj, je Apeninski polotok resnično zaživel. Milan, Juventus in Katančeva Sampdoria so igrali v 10 finalih lige prvakov, Inter, Juventus in Parma so bili kralji pokala UEFA. Za nameček je Lazio osvojil zadnji pokal pokalnih zmagovalcev (1999). Sezona 2002/03 je bila zadnjič povsem v znamenju Italijanov, ki so imeli v polfinalu LP tri klube, v finalu - po pravi uspavanki - pa je bil Milan po enajstmetrovkah boljši od Juventusa. Zanimivo, Italijani so tudi eno od najhujših afer v zgodovini evropskega nogometa prebrodili zmagovito: »azzurri« selektorja Marcella Lippija in prvega zvezdnika Francesca Tottija so na SP 2006 v Nemčiji pokorili svet, Milan je v naslednji sezoni v finalu LP vrnil Liverpoolu za epski poraz iz Istanbula ...

 

Toda dejstvo je ostalo: navijači so vse manj zaupali v poštenost italijanskega nogometa, obisk (je) posledično pada(l), najboljši predstavniki so (bili) v dvobojih z evropskimi tekmeci bolj ali manj nemočni. Še najdlje je v minulih sezonah prišla Roma ... Italijani so se po novi klofuti - EP 2012 sta jim speljali Ukrajina in Poljska - vendarle zdramili, vodilni možje so sprejeli pomembno odločitev: kroničnemu nasilju na številnih tradicionalnih prizoriščih (Rim, Genova, jug Italije, pozneje tudi Lombardija) je treba narediti konec! Če so štadioni v Angliji in Nemčiji zasedeni približno 90-odstotno, italijanski klubi igrajo pred napol praznimi tribunami, infrastruktura je zastarela - povprečna starost štadiona v serie A je 63 let! -, starši se raje skrivajo doma, kot pa da bi svoje otroke izpostavljali nepredvidljivim nasilnežem in izgrednikom, ki tekme v 1. ligi izkoriščajo za vnaprej dogovorjene obračune ... Ko se je v enačbo prikradla še recesijska spremenljivka, je postalo jasno, da so sanje o vsakotedenskih užitkih ob gledanju asov, kot so (bili) Maradona, Michel Platini, Marco van Basten, Lotthar Matthäus, Gabriel Batistuta, Zinedine Zidane in drugi, ostale le še lep spomin. Teorija se je potrdila v praksi letos, ko sta morala doslej bogata Milan in Inter največja dragulja Kakaja in Zlatana Ibrahimovića prodati v Španijo.

 

Glavni pobudnik Juventus

Inicitator ideje o preporodu »calcia« je bil - zanimivo - prav največji grešnik zadnje afere, torinski Juventus. Ob premestitvi v serie B (2. liga) so vplivni Torinčani na direktorski položaj ustoličili Francoza z izkušnjami iz Roland Garrosa, Tour de Francea, olimpijskih iger v Albertvillu. Danes 46-letni Jean-Claude Blanc je takoj razgrnil svojo vizijo: zgled bo angleški model, v očeh ljudi je treba spremeniti pogled na nogomet. Če so donedavno nogometni navijači v Italiji veljali za ekstremiste in lenuhe vseh političnih barv, obisk tekme v Angliji predstavlja unikaten družabni izlet. Recept je znan: nevarne štadione morajo naslediti nakupovalni centri z nogometnim objektom, ko je to pravilo na Otoku in tudi v Nemčiji. Ko bo torinska »stara dama« poleti 2011 odprla nov objekt za 41.000 gledalcev - tribune se bodo tako rekoč dotikale roba igrišča -, bo imel Juventus, ki je za to odštel 165 milijonov €, najsodobnejši štadion na »škornju«.

Več v pondeljkovi tiskani izdaji Dela