Tiskane izdaje
Iz malega raste veliko. Iz maratona Franja, na katerega je leta 1982 ustanovna »sveta trojica« Zanoškar-Winkler-Tof zvabila 700 največjih kolesarskih zanesenjakov, pa ni zrasel le kolesarski praznik, kakršen je bil 33. Maraton Franja BTC City, temveč pravo kolesarsko gibanje. Slovensko kolesarstvo se ni začelo s Franjo in se z njo tudi ne bo končalo, a ni dvoma, kateri je dan F, katera prireditev je vsako leto referenčna točka za (rekreativne) kolesarje zdaj ne več le na sončni strani Alp, temveč v širši okolici. To vedno znova potrjujejo rekordne številke. Lani je kljub nalivom in toči ob uvodu tridnevnega »festivala« Franja štela 7200 udeležencev. Letos je v peklenski pripeki pedala vrtelo 7600 kolesarjev in kolesark vseh starosti, od 3 do 86 let. Pa v tej številki niso všteti vsi udeleženci in udeleženke petkove vožnje na čas, ki je letos presegla neverjetno število 400 kronometristov …
Rajnki Zvone Zanoškar, brez katerega je to pot prvič minila Franja, bi bil gotovo ponosen na te številke. Kaj ne bi bil, ko pa je njegov »otrok« zdaj desetkrat večji, kot je bil ob rojstvu pred dobrimi tremi desetletji. In kje so meje, pregrade za maraton Franja, ki je (da ne bosta ob današnjem blišču zgodovinsko ozadje in izvor prehitro potonila v pozabo) ime dobila po partizanski zdravnici Franji Bojc Bidovec? Vsako leto se zdi, da je dosegla vse svoje potenciale, pa se čez leto dni izkaže, da je lahko še večja, še bolj vseobsegajoča. Letos bo za Franjo in Zanoškarjevega naslednika na čelu prirediteljev Gorazda Penka posebno leto, saj jo bodo pripravili kar dvakrat. Izjemnemu junijskemu koncu tedna bo sledila bolj tekmovalna avgustovska repriza s finalom svetovnega prvenstva za rekreativne kolesarje. Torej Franja na kvadrat, ki odpira vrata tudi »višjemu« kolesarstvu, danes rekreativnim tekmovalcem, jutri morda najboljšim profesionalcem sveta, ki se bodo v dogledni prihodnosti, če se bodo uresničile želje Penka in druščine, v Ljubljani in okolici borili za najbolj čislane mavrične majice.
Sicer pa, na toliko poti, kolikor jih lahko uberemo s kolesom, se lahko poda tudi Franja, ki je svoje lovke (v pozitivnem smislu) sicer že razširila na številne (potencialne) ljubitelje kolesarstva. Njena največja vrednost za ta šport je, da na njenih trasah in v karavanah mesto zase lahko najde domala vsak, ki bi rad vrtel pedala. Franja ne ustvarja vrhunskih tekmovalcev, a ustvarja ljudi z zdravim življenjskim slogom (tistim v manjšini, ki so bolestno tekmovalni do te mere, da so tudi za dosežek na rekreativni ravni pripravljeni poseči po prepovedanih in nevarnih substancah, pač ni pomoči) in odjemalce kolesarske industrije, panoge, katere rast se ni ustavila niti v časih največje globalne gospodarske krize.
Zato bodo imeli Penko in sodelavci, ki so se le nekaj let nazaj soočali z grožnjo, da bi ta kolesarska tradicija za vekomaj ugasnila, v prihodnosti, na srečo, še obilico dela s Franjo, ki ima v zaledju vse, kar potrebuje za dolgo življenje. Pozitivni naboj, močnega »mecena« v Jožetu Mermalu, ob tem pa še delovanje po zakonitostih trga – s ponudbo in povpraševanjem, ki ne bo zlepa usahnilo. Medtem ko je bila Franja pred manj kot desetletjem še vedno domena ožjega kroga bolj nabrušenih ljubiteljev kolesarstva, je zdaj del kolesarske dežele. In to Slovenija brez dvoma je. Pred dvema desetletjema smo se po polhograjskih hribih večinoma preganjali le Gamsi, zdaj se po njih in gričih po vsaj državi domala vsako popoldne valijo kolesarske reke. Demografska piramida je postavljena, od najmlajših nadobudnih rekreativcev, do tistih, ki kolo gonijo, dokler jim to še dopušča zdravje. Za češnjo na torti pa tudi rod profesionalcev, ki je in bo v naslednjih letih zmagoval tudi na največjih dirkah.
To je svetla plat slovenskega kolesarstva, ki pa vendarle ni odporno na vse »bolezni« slovenske družbe, v kateri se morajo kolesarski klubi boriti za preživetje, kolesarji v mestih in na podeželju za primerno infrastrukturo, gorski kolesarji pa za domovinsko pravico. V bližnji soseščini so že dolgo tega spoznali, da sta kolesarstvo in kolesarjenje lahko marsikaj – čist način prevoza, zdrav konjiček, vrhunski šport, vrednota in nenazadnje dober posel. Vsaj v deželi Franja to dobro vedo.
