V deželi Franja bi imeli vse, od dirkačev do užitkarjev

Gorazd Penko, ki že dobro desetletje bdi nad organizacijo maratona Franja, bržčas še ni dokončal svojega organizacijskega opusa. Se je pa zanj s SP za amaterske kolesarje v Ljubljani končalo določeno obdobje, v katerem je dokazal, da lahko v času krize maraton raste in da ga je mogoče v enem letu prirediti celo dvakrat. Zamisli za dodatno rast in razvoj največje množične kolesarske prireditve pri nas mu ne manjka, kot tudi ne za to, da bi se Ljubljana v svetu uveljavila kot kolesarsko mesto. Ali jih bo uresničil, pa je odvisno predvsem od podpore, ki jo bo imel v prihodnje – pri pokroviteljih, lokalnih oblasteh, državni politiki in birokraciji …

V letu 2014 ste imeli tako rekoč maraton Franja na kvadrat, najprej tradicionalni junijski 33. maraton Franja BTC City, nato še svetovno prvenstvo amaterskih kolesarjev. Kolikšen zalogaj je bil to po organizacijski in denarni plati?

Finančni okvirji so pri obeh prireditvah podobni. Nekatere stvari so obsežnejše pri maratonu Franja, druge pa pri SP, tako da je bil proračun, ko smo vse zaokrožili, zelo podoben – od 320.000 do 350.000 evrov. Pristop pa je moral biti precej drugačen pri organizaciji, mnoge inštitucije, s katerimi smo sodelovali, so na to gledale enako kot na množični maraton, a to so bile prave cestne dirke, ki se jih je treba lotiti drugače – od začetka, torej od zbiranja prijav, pa do konca – do podelitve priznanj najboljšim. Dela je bilo precej več kot pri maratonu Franja, nenazadnje smo imeli slavnostno odprtje in dirko štafet v središču mesta, česar doslej nismo bili vajeni. Bilo je zahtevno in brez predpriprave, kakršno smo imeli vsa ta leta na maratonu, na katerem na trasi zadeve potekajo že domala samodejno, bi bilo praktično nemogoče gostiti takšno prireditev. Povsem na novo česa takšnega ne bi mogli prirediti na želeni ravni.

Vemo, da pokroviteljski denar v teh časih pri nas ne raste ravno na drevesih. Je bilo sponzorje maratona Franje težko prepričati v dvojni vložek v istem letu?

Pokrovitelje je težko prepričati že za enkratni vložek. Zato smo delali predvsem po načelih agencijskega trženja. Vsi projekti KD Rog so bili vse leto vezani na to. Na ta način smo pridobili nekaj dodatnih sredstev. V prvi vrsti pa moram izpostaviti in pohvaliti Mestno občino Ljubljana. Brez njenega soglasja in sodelovanja o tem SP ne bi mogli razmišljati in kandidirati zanj. Podobno velja za ministrstvo za šport in BTC City. Njihova podpora je bila osnova, da smo se pri Rogu kot društvo odločili za organizacijo. Morda bi bilo smiselno, če bi se katera druga agencija ali inštitucija v Sloveniji prijavila za takšno prireditev, a kakor koli že, mi smo v tem SP videli neko poslovno priložnost za to regijo, za »deželo Franja«, kot ste zapisali v letošnji prilogi po maratonu. Načrtovali smo 1000 udeležencev in spremljevalcev, da bi upravičili vložek, imeli pa smo jih za okoli 50 odstotkov več.

Je 50.000 evrov kotizacije, ki ste jo morali plačati UCI, vštetih v proračun? Se bo ta vložek povrnil?

Kotizacija je všteta v teh 350.000 evrov, vložek pa se bo brez dvoma povrnil. Pa niti ne neposredno nam kot društvu, temveč našim partnerjem. Svoj cilj smo dosegli. Na traso in njeno okolico smo pripeljali stotnije tujih kolesarjev, ki so bili tu tudi po teden dni in več. V teh dneh so polnili blagajne naših hotelov, restavracij, lokalov. Treba se je zavedati, da je to prireditev, na kateri, za razliko od nekaterih drugih velikih športnih tekmovanj, vsak udeleženec vse plača sam. Veliko je bilo zadovoljnih in veliko jih je napovedalo, da se bodo vračali k nam.

To sodi k posrednim oziroma dolgoročnim učinkom takšne prireditve. Kakšni bodo še?

Poskrbeli smo za še večjo prepoznavnost maratona Franja in v Slovenijo pripeljali številne potencialne goste za v prihodnje. Kolesarji se bodo vračali, da bodo videli in se naužili tistega, za kar ob dirki niso imeli časa. Predvsem Italijani, ki se udeležujejo Franje, se hitro zaljubijo v Ljubljano in se nato vračajo v lastni režiji. Zato je pomembna predstavitev našega glavnega mesta in širše regije. Tu bi lahko postorili še kaj več, predvsem bi se nam tu morala pridružiti še kakšna turistična organizacija, ki bi nadgradila to, kar smo mi naredili okoli turizma. Ta pač ni naša prvenstvena naloga, kot prireditelji moramo v prvi vrsti poskrbeti, da imamo tekmovalno regularno prireditev. Brez poslovne plati v teh časih seveda ne gre. Tu se je izkazala Maja Oven iz BTC Cityja, ki se zaveda poslovnih priložnosti v kolesarstvu, dobro so se odzvali tudi župani občin ob trasi, za jagodo na torti pa bi potrebovali sodelovanje tudi drugih inštitucij. Mogoče je narediti še marsikaj, a pustimo to za prihodnost.

Odziv na SP v Ljubljani je bil dober, kolesarski »trg« je na voljo tako doma kot v tujini. Je kakšna možnost, da bi dvojni program – junija Franja, septembra kakšna sorodna prireditev pod vašim okriljem – postal stalnica?

Organizacije SP za amaterske kolesarje še lep čas ne bomo dobili znova, kandidatov za to je pač preveč, saj je kolesarstvo kot turistični produkt v tujini v porastu. Brez SP in bogate mednarodne udeležbe pa ne vidim smisla, da bi imeli dva maratona na leto. Brez SP bi bilo nemogoče pridobiti finančna sredstva za dve prireditvi letno, pa tudi osnovna dejavnost KD Rog so še vedno tekmovalne selekcije, ki bi jih morali zaradi organizacije dveh prireditev postaviti preveč na stranski tir. Poleg tega bi vse skupaj zvodenelo. Glede rasti maratona Franja razmišljamo v drugi smeri. Drugo dimenzijo mu lahko damo z dodatno ponudbo v obstoječem terminu. Povezana je tudi s poklicno žensko ekipo BTC City in dolgoročnimi načrti z njo. Ob Franji bi imeli etapno dirko za profesionalke, maraton pa bi postal etapna dirka za rekreativce, dodali bi mu še en tekmovalni dan. Ob vožnji na kronometer in klasičnem maratonu bi imeli še eno preizkušnjo, bržkone krožno dirko po središču Ljubljane v dolžini od 40 do 50 km. Časi vseh treh preizkušenj bi se seštevali. Ker bi bila to neka posebnost med prireditvami za rekreativce, bi z njo spet privabili tudi več tujih udeležencev.

Ob letošnjem maratonu se je porodila ideja o Franji kot kolesarski deželi. Bo tudi zato podoba te prireditve v prihodnje drugačna?

Imamo zamisli za spremembe, ali jih bomo udejanili, pa je odvisno od številnih dejavnikov. Nenazadnje nam letos poteče pogodba z glavnim pokroviteljem BTC City in upam, da bomo nadaljevali sodelovanje. Sicer pa bi bil to projekt, v katerega bi se morale močno vključiti lokalne skupnosti, premagati pa bi morali tudi veliko birokratskih ovir. Tisti, ki bi jih zanimala uvrstitev in dosežen čas, bi štartali ob določeni uri in bi dirkali kot doslej. Drugi, ki bi radi le uživali v vožnji s kolesom in okolici, bi plačali neko minimalno štartnino, ob tem pa dobili posebno ponudbo za vse, kar bi bilo na voljo ob trasi in okoliških krajih. Tu bi šlo predvsem za lokalno kulinariko in popestritev dogajanja ob trasi. Štartali bi lahko po želji kjerkoli na trasi – v Ljubljani, na Vrhniki, v Cerknem, Gorenji vasi … Za kaj takšnega bi bila potrebna celodnevna zapora cest, zato bi za takšno smer razvoja potrebovali podporo politike in prebivalcev.

Svetovno prvenstvo, ki ste ga priredili v minulih dneh, je bilo precej bolj tekmovalno ustrojeno. Je to, kar smo videli te dni na trasi Franje, bliže rekreativnemu kolesarjenju ali je že bolj na ravni nekdanjega amaterskega kolesarstva?

Tako kot druge stvari se razvija in napreduje tudi rekreativni šport. Tu se združuje veliko različnih ljudi. Od takšnih, ki niso uspeli v poklicnem športu, a so zelo tekmovalni in jim je zmaga glavni motiv. Takšni kolesarji so predvsem v mlajših starostnih kategorijah, do 35 let. Pri tistih nad 40 let gre predvsem za takšne, ki so vedeli, da so nadarjeni za kolesarstvo, a se prej z njim niso imeli časa ukvarjati. Nekateri pa so pozno odkrili ta šport in jih je do te mere vsrkal vase, da mu namenjajo veliko prostega časa, truda in denarja. Naše udeležence je nemogoče spraviti pod skupni imenovalec, mogoče ta, da so to ljudje s tekmovalnimi nagnjenji, ki pa tega v mlajših letih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso mogli izraziti.

Na kakšni ravni pa je njihova oprema, pristop, priprava? Tudi pri rekreativnem kolesarstvu se nemalokrat govori o dopingu …

Ljudem, ki se udeležujejo tovrstnih tekmovanj, je resda skupno še nekaj drugega. Domala vsi imajo zagotovoljeno eksistenco in si lahko tudi kaj privoščijo. Zato so takšna prvenstva tudi tako zanimiva za potencialne prireditelje. Veliko kolesarjev ima vrhunsko opremo, tudi boljšo kot nekatere naše kolesarke v poklicni ekipi. Glede dopinga pa je seveda možno vse, a v ta namen imamo dopinško kontrolo, ki jo izvaja UCI. Gre za domala enak sistem kot na pravem svetovnem prvenstvu, razlika je le v tem, da kolesarji na SP za profesionalce nastopajo pod okriljem nacionalne reprezentance, tu vsak skrbi sam zase.

Že nekaj časa se poigravate tudi z zamislijo, da bi Ljubljana gostila tudi SP za poklicne kolesarje. Koliko je možnosti, da bi se udejanila tudi ta želja slovenskih ljubiteljev kolesarstva?

Zamisel o SP profesionalcev v Ljubljani še živi, SP rekreativcev oziroma amaterjev pa je bilo nekakšna odskočna deska zanj. Preizkus smo dobro prestali, a za »pravo« SP bodo seveda morali biti pravi ljudje na pravem mestu ob pravem času. Brez politične podpore je takšen projekt neizvedljiv. Težko je reči, kdaj bi lahko priredili še poklicno SP. To je projekt, ki bi ga morala voditi Kolesarska zveza Slovenije, vpleteni bi morali biti Ljubljana in širša okolica, turistične organizacije … Ob tem bi za teden dni določeno območje zaprli za promet, kar bi prebivalci težko prenesli. Organizacija bi bila zahtevna, tudi investicija bi bila za slovenske razmere velika, a bi se nedvomno vse povrnilo nazaj. Da bi pridobili prvenstvo, pa se mora Ljubljana še bolj afirmirati v kolesarskem svetu. Tudi zato smo se odločili za žensko poklicno ekipo, ki na dirkah po svetu širi ime našega glavnega mesta. Letos bo nastopila tudi na SP za profesionalce v Španiji, dogovarjamo pa se tudi, da bi Ljubljana prihodnje leto gostila prolog in 1. etapo ženskega Gira. To bi bilo strateško zelo dobro za nas. Ljubljana bi se v kolesarskih krogih nekaj mesecev pojavljala kot štartno mesto največje ženske dirke.

Vaši načrti so prepleteni z rekreativnim kolesarstvom, kolesarskim turizmom in žensko poklicno ekipo. Kaj pa vrhunsko moško kolesarstvo v Ljubljani, iz katerega izhajate? Bo imelo naše glavno mesto še kdaj poklicno člansko ekipo, bi lahko tudi redno gostilo poklicne kolesarje, je VN Ljubljane utopična zamisel?

Zamisel o vrhunski moški ekipi bo vseskozi v glavah slovenskih in ljubljanskih kolesarskih delavcev, a je vsako leto bolj nerealna. Zaradi strogih zahtev in predpisov UCI ter pomanjkanja denarja pri nas. Vsaj naslednje dve ali tri leta se ne bo dalo sestaviti takšne ekipe. Glede VN Ljubljane pa toliko: naše glavno mesto je glede športa zelo zahtevna sredina. Povabiti bi morali vrhunska kolesarska imena, ki jih ne moreš dobiti brez konkretnih nagrad in štartnin. Dirka na najvišji ravni bi nas stala okoli milijon evrov. Tu je vprašanje smiselnosti. Dirko bi morda še lahko priredili, a z njo bi bržčas ogrozili obstoj kluba. Menim, da je naša strategija pravilna. Šli smo v žensko kolesarstvo, ki je ta čas bistveno cenejše. Ob rekreativnih prireditvah pa se naši pokrovitelji veliko pojavljajo v javnosti. Če bi le trenirali in dirkali s člansko selekcijo, klub ne bi preživel.