Mašino vzdihovanje kot zvonec

Ljubljana - Zavoljo odsotnosti poškodovanega Marata Safina je teniška Rusija konec tedna ob četrtfinalni zmagi »zbornaje komande« v Davisovem pokalu kar pogrešala zvezdniško ime. Seveda so se športni zanesenjaki razveselili uvrstitve pomlajene izbrane vrste med najboljše štiri, a vsaj toliko prostora kot junakom zadnjega konca tedna so v moskovskih medijih v teh dneh namenili Mariji Šarapovi . Zdi se, kot bi odzvonilo zameram v domovini, češ da zaradi odraščanja v ZDA in ameriških navad »Maša ni več naša« ...

Ničkolikokrat je rojakom nova čudežna teniška deklica morala obrazložiti, da se zlepa ne namerava odpovedati ruskemu državljanstvu. »Ne, le čemu? Ko se le spomnim na našo glasbo. Prav vesela sem, ko mi podarijo zgoščenke z ruskega jezikovnega območja,« je dejala v enem od pogovorov zadnjih dni za tisk iz Moskve, bolj sproščeno in nasmejano kot v zimskih mesecih. Kajpak še ne more pozabiti wimbledonskega polfinalnega spodrsljaja z Venus Williams, toda na dneve v britanski metropoli vendarle ohranja lep spomin.

»Res je čudovito igrati v tem teniškem hramu. Predvsem mi je všeč, ker lahko vse svoje misli usmeriš k vrhunskemu dosežku. Bivaš blizu štadiona, časa ne zapravljaš v dolgih vožnjah, ni onesnaženosti, ob dobrem zajtrku in sveže stisnjenem soku se počutim, kot bi bila nekje na lepo urejeni deželi,« pripoveduje novinarjem, ki opažajo spremembe pri njenem obnašanju. Na igrišču vendarle deluje bolj zbrano kot pred letom ali dvema.

»Drži. Spoznavam, kako sem se veselila slehernega napredovanja v naslednje kolo na turnirju. In ko sem še dosegla polfinale – uf, to je bilo brezmejno veselje. Danes je drugače. Preprosto se zavedam, da javnost od mene pričakuje zmage in poskušam s tem živeti brez razmišljanja o obremenitvi,« pravi svetlolasa najstnica, ta čas še pod strogim nadzorom očeta Jurija in skrbno izbranega spremljevalnega štaba, v katerem ima posebej pomembno vlogo fizioterapevt Anatolij Glebov.

Prav njemu pripisuje precej zaslug, da nima več težav s kožo – te so ji nagajale pred enim letom. »Ah, kaj bi brez njega? Skrbi za vitamine in prehrano. Ni je jedi, ki bi se je dotaknila, preden mi 'Tolja' ne prižge zelene luči,« deluje zrelo, zavedajoč se vseh izzivov, a tudi pasti vrhunskega športa: »Ni druge kot sprejeti dnevni ritem zajtrk-trening-kosilo-trening-večerja-algebra.« Z zadnjo besedo je botrovala presenečenim pogledom poslušalca, nato pa obrazložila: »Gre za imenitno sprostitev. Uživam v igrah z matematičnimi enačbami, malce me oddaljijo od tenisa, obenem pa možgančki še naprej 'migajo',« pravi igralka, ki se svojih glasnih vzklikov med igro še ni znebila.

Obtožujejo jo, da tako poskuša zmesti tekmico na nasprotni strani mreže. »Ah, kje neki? Navadila sem se tako igrati, gre preprosto za sproščanje čustev,« je obrazložila in si ni belila svojih svetlih las zavoljo najnovejšega »hita«. S posnetkom njenega vzdihovanja se lahko pohvalijo lastniki prenosnih telefonov – ta jih opozarja na klic namesto zvonjenja. »No, to mi doslej ni bilo znano,« je dejala in ob opazki, češ da o tem pišejo že povsod naokrog pristavila: »Me ne skrbi. Večinoma časopisov ne prebiram, saj sem zasledila že takšne zapise o mojem življenju, da nisem več vedela – naj se jočem ali smejim!«