Matti Nykänen: V skokih še vedno uživam kot nekoč

Kako je finski as odrinil novinarko Radia Sora in se potem za časopisne novinarje z nasmeškom na licu spomnil časov, ko je v Planici zmagoval in presegal rekorde.

Objavljeno
27. januar 2010 09.14
Špela Žabkar
Špela Žabkar
Žiri - »Raje pospravi fotoaparat, Matti je ravno odrinil novinarko Radia Sora,« so me nemudoma po prihodu v žirovski skakalni center opozorili trije domačini, ki so se včeraj dopoldne odločili, da si ogledajo trening priletnih skakalcev. Njihovo opozorilo je resno zvenelo, saj smo pripadniki sedme sile v zadnjih dneh, ko smo po Gorenjskem iskali finskega asa, naleteli na kar nekaj opozoril, češ da je treba biti pri postavljanju vprašanj štirikratnemu olimpijskemu zlatemu skakalcu Mattiju Nykänenu skrajno previden, saj se (ti) zna zgoditi kaj neprijetnega.

»Ko je doskočil, je nekaj momljal. Kaj pa vem, kaj je rekel, saj ne znam finsko. Morda je rekel, naj ga pustim pri miru, ne vem. In ker nisem vedela, kaj pravi, sem z mikrofonom vztrajala. Ko me je imel dovolj, me je odrinil. Res je bilo grobo in mislim, da tega ne bi smel storiti, a tega ne vzamem za hudo,« je svojo izkušnjo z Nykänenom kasneje opisala novinarka Radia Sora Milena Miklavčič.

 

Ko je številka 77, ki jo je na včerajšnjem treningu nosil Nykänen, čakala na vožnjo z žirovsko vzpenjačo, je nekdanji trener slovenske skakalne reprezentance Jelko Gros razmišljal: »Mislim, da Matti Nykänen tu išče nekakšno potrditev, predvsem socialno, saj ga na Finskem ne upoštevajo kaj dosti.« V osemdesetih je bil Finec svetovno znan skakalec, ki je bil v družbi brkatega Nemca Jensa Weissfloga za razred boljši od preostale svetovne konkurence. A že takrat so se okoli njegovih športnih podvigov začele nabirati tudi pivske zgodbe. In te so po končani skakalni karieri ostale na straneh (rumenih) časopisov.

 

»Z bremenom velikega šampiona ni znal živeti. Sicer bi na Finskem še danes živel kot kralj,« je še dejal Jelko Gros. Takrat si je Nykänen na vzletišču že popravljal očala. Odlepil se je od tal in letel, letel. Jasno, ne tako daleč kot v Planici leta 1985, ko je s poletom do 191 metrov postavil svetovni rekord. Po svojem tretjem in hkrati zadnjem včerajšnjem skoku na žirovski 40-metrski skakalnici je Nykänen dal le nekaj kratkih »yes« in »no« odgovorov, iz katerih je bilo razbrati, da se dobro počuti, da še zmeraj trenira in da v skokih tudi danes tako uživa, kot je nekoč. Nato se nam je približal snemalec in Nykänena je hitro odneslo proti slačilnici.

 

Snemalec se je kasneje predstavil kot Jussi Arhinmaki, z vzdevkom Käkkis. Žirovski mraz je že krepko lezel pod kožo, ko je snemalec s Finske izkušeno zamahnil: »Ah, to ni nič. Zadnjič sem snemal Mattijev trening pri minus 25 stopinjah Celzija.« Finski snemalec, ki v prostem času oblečen v Boratove kopalke tudi sam poskrbi za kakšno novico v finskih medijih, je pojasnil, da v Žireh snema dokumentarni film o (nekdanjem) šampionu. Pa bo to nadaljevanje filma Matti, ki je med drugim opisoval tudi temno stran nekdanjega šampiona oziroma njegove izkušnje s striptizerstvom, petjem, pitjem in (nič kaj nežnim) odnosom do nežnega spola? »To bo film o športni plati Mattija Nykänena,« je bil kratek Arhinmaki in dodal, da Nykänena finski novinarji z grdim pisanjem le še masakrirajo.

 

»Matti je zdaj pevec. Ko je na odru, zaživi. Ima neko posebno energijo,« je nekdanjega olimpijskega zmagovalca hvalil snemalec. O čem pa poje? »Njegove rockovske pesmi govorijo o ljubezni, o smučanju, o življenju,« je povedal Arhinmaki, ki upa, da se bo Nykänen po dobro začetih treningih kmalu vrnil v formo in se uspešno usmeril nazaj na športno pot. Da so veteranski smučarski skoki na Finskem zelo cenjeni, priča tudi množična zasedba, ki je v deželo pod Alpami te dni pripotovala s severa Evrope. »Matti je bolj malo treniral, a še vedno leti kot orel,« meni Jussi Arhinmaki, ki bo svoj dokumentarec verjetno predstavil še letos.

 

Ker je finski snemalec privolil, da bo prevajal iz finščine v angleščino in obratno, je bilo samo še treba počakati intervjuvanca in upati, da bo dobre volje. In je bil. »Dobro se počutim po teh zadnjih skokih,« je Nykänen dejal na uvodno vprašanje. Z nasmeškom se je spomnil svojih podvigov v Planici v devetdesetih letih: »Planica je visoka skakalnica, ki omogoča lepe skoke. Takrat sem v poletih zelo užival. V skokih še vedno uživam kot včasih. In tudi danes, tako kot nekdaj, skačem zato, da bi zmagal.« Na vprašanje, ali namerava težave, v katere je zašel, premagati s športom, pa je Nykänen odgovoril: »Težava so rumeni časopisi, ki povečini sovražno pišejo o meni. Oni hočejo naslovnice. Jaz pa hočem skakati, samo to si želim.« Nato se je Matti Nykänen nasmehnil in se poslovil.

 

Pred odhodom iz Žirov se je še enkrat fotografiral z oboževalci. Na teh fotografijah je v njegovih očeh zaznati iskrice. »Krasen skakalec je bil. Zelo radi ga imava,« sta dejali Nemki Daniela Richter in Birgit Schefler, ki sta »oboževalki veteranskih smučarskih skokov«. Po fotografiranju je Matti Nykänen v najet volvo z ljubljanskimi registracijami spravil svoje zelene Elanove smuči. Za volan je sedel snemalec Käkkis. Preden sta se odpeljala, nam je zvezdnik svetovnega prvenstva veteranov, ki te dni poteka na Gorenjskem, še pomahal v slovo.

 

Nykänena bodo oboževalci na žirovskih skakalnicah, če bodo imeli srečo, lahko videli še v četrtek in petek. Tekmi na 40- in 29-metrski skakalnici se oba dneva začneta ob 10. uri. Danes so tekme rezervirane za večjo, 66-metrsko skakalnico, po kateri se bodo starejši veterani spustili ob 10. uri, mlajši pa tri ure pozneje.

 

Iz sredine tiskane izdaje Dela