»Vrhunski šport presega meje normalnega, to je gladiatorstvo, ki preskuša človeške zmogljivosti,« je poudaril fizioterapevt Teo Djekić, človek, ki je na evropskem prvenstvu na Poljskem s svojimi čudežnimi rokami poskrbel, da so slovenski košarkarji uspešno premagali nepopisne napore tega velikega tekmovanja. »Zadnji dve noči sem zaspal ob petih zjutraj, saj sem zadnjega igralca oskrbel malo pred četrto. To je znanstvena fantastika!« je opozoril na vlogo fizioterapevta, enega najpomembnejših členov v kolesju vrhunskega športa.
Športnik je kot dirkalnik v formuli ena, na katerem preskušajo nastavitve motorja in se poskušajo prepričati, ali lahko deluje še hitreje in močneje, je vzporednico med človekom in strojem potegnil Teo Djekić, fizioterapevt slovenske košarkarske reprezentance zadnjih osem let. Fizioterapevt je v tej zgodbi kot nekakšen mehanik, ki športniku pomaga zavarovati telo pred poškodbami. Pri tem je pomembno pacientovo zaupanje: »Biti moramo dosledni. Kar se dogovorimo, mora držati! Zdravstvena ekipa je namreč del moštvenega mozaika,« je pojasnil sogovornik, ki sta ga na Poljskem, kjer je imel na voljo 200 kilogramov zdravstvene opreme, razbremenila še dva reprezentančna maserja, Xhevdet Hoxha in Gašper Suhadolnik, s katerima je delal od jutra do jutra. »To je garaško delo! Pa vendar je vredno teh obremenitev. Zadnji večer se je v moji sobi zbralo 21 ljudi; prišli so se nam zahvalit za opravljeno delo. Da ne omenjam neverjetnega sprejema košarkarjev v Ljubljani. To so trenutki, ob katerih dojameš, da se je vsaka obremenitev poplačala. To je tisto - ko ljudje izrazijo spoštovanje tebi in tvojemu delu ...« je podoživljal takratne občutke.
Delovni ritem zdravstvene službe je na velikih tekmovanjih izjemno naporen. »Fizioterapevt počiva le nekaj uric. Ta čas je najbolje izkoristiti za polnjenje baterij v savni ali bazenu,« je lastno rehabilitacijo opisal Djekić, ki se je igralcem posvečal različno; nekatere je oskrboval pol ure, druge tudi štirikrat dlje.
Regeneracija nogometaša: dva dneva
»Tudi nogometaš vse teže shaja brez fizioterapevta, saj šport postavlja vedno večje fizične zahteve, s tem pa nastane več poškodb, denimo zvinov, natrganih vezi in mišic, ki so lahko posledica pretiravanja ali obrabe zaradi utrujenosti,« se je s kolegom Djekićem strinjal Domagoj Šutalo, od leta 1996 fizioterapevt v slovenski nogometni reprezentanci. Najbolj zahtevno je postavljanje ustrezne diagnoze, za katero si mora fizioterapevt vzeti več časa. »Obiščejo me predvsem poškodovani nogometaši. Najpomembnejša je uspešna preventiva poškodbe. Nemogoče se je izogniti zvinom in udarcem, lahko pa se izogneš precejšnjemu odstotku mišičnih poškodb, če se pravočasno odzoveš na začetne znake, ki kažejo na možnost poškodbe. Posamezna obravnava traja kakšno uro ali poldrugo uro. Delo temelji na usmerjeni, ne surovi moči, kar pravzaprav ni tako fizično zahtevno. Ko osvojiš zahtevano tehniko, je izvedba lažja. Precej se utrudiš, če je igralcev, ki potrebujejo pomoč, veliko. Včasih sem pred kakšno tekmo oskrbel po deset nogometašev,« razkriva svoje izkušnje.
Koliko časa potrebuje nogometaševo telo za regeneracijo po naporni tekmi? »Odvisno od starosti, mlajši so vsekakor v prednosti. Če je igral denimo v sredo, in to vso tekmo, bo v soboto ravno pravšnji. Približno dva cela dneva,« je dejal in poudaril, da se okrevanje pri navadnem pacientu razlikuje od tistega pri vrhunskem športniku predvsem zaradi že v osnovi boljših predispozicij slednjega, ki mu omogočajo hitrejše celjenje. »Sposobnost hitre regeneracije je pravzaprav prvi pogoj za vrhunskega športnika,« primerja navadnega smrtnika in vrhunskega športnika Šutalo in dodaja, da so športniki ponavadi tudi bolj motivirani, saj si s športom služijo kruh. Profesionalna kariera je razmeroma kratka in dobro plačana, zato se jim ne izplača izgubljati časa. Hkrati pa v svoje okrevanje vložijo več; želijo kakovostno obravnavo, kakršne, po njegovih besedah, ponavadi zdravljenje, ki ga plača zavarovalnica, ne zagotavlja.
Težave s hrbtenico vse bolj grozljive
Čeprav je do zime, s katero se bo v belem cirkusu začela tekmovalna sezona, še daleč, fizioterapevtu v slovenski smučarski reprezentanci Robiju Drobnetu dela nikakor ne manjka. Vodja fizioterapije v Termah Olimia, ki s Smučarsko zvezo Slovenije (SZS) sodeluje šesto leto, intenzivno dela predvsem z moštvom za tehnične discipline. Pomagata mu Mojca Kranjc in Jan Grudina, ki veliko časa preživita na terenu. »Alpsko smučanje je v zadnjih letih zaznamovala zarezna tehnika. Krajše smuči s poudarjenim stranskim lokom dovoljujejo agresivnejši način smučanja z večjo hitrostjo v zavoju. Boljši materiali povečujejo hitrost, proge pa so vse trše, kar zagotavlja večjo konkurenčnost med tekmovalci, hkrati pa povzroča veliko slabega njihovemu telesu,« je na nevarnost poškodb opozoril Drobne in opisal uspešno rehabilitacijo: »Proces zahteva usklajeno delo različnih strokovnjakov: zdravnika, fizioterapevta, specializiranega kondicijskega in glavnega trenerja. Vsak med njimi mora opraviti svoj del naloge, hkrati pa sodelovati z drugimi člani ekipe. Le tako je lahko rehabilitacija uspešna.«
Največ smučarjev si poškoduje kolenske vezi. Povsem preprečiti jih je nemogoče, a je takšnih poškodb čedalje manj, saj je v vsak kondicijski trening vključena vadba stabilnosti in ravnotežja. »Zaradi sprememb v smučanju so vse resnejše in grozeče težave s hrbtenico. Pogosto je treba obremenitve močno omejiti, kar pa se potem pozna pri rezultatih,« je razkril sogovornik, ki se bo prihodnje leto z reprezentanco prvič udeležil olimpijskih iger. »Prav gotovo je težav in poškodb pred velikim tekmovanjem več, saj je urnik v olimpijski sezoni napornejši, tekmovalci so pogosto preobremenjeni,« je še opozoril in dodal, da se najbolje počuti, ko tik pred tekmo smučarju omogoči nastop, ki brez terapije ne bi bil izvedljiv.
Iz tiskane izdaje Nedela