Tiskane izdaje
Slovenska javnost je ob ustoličenju Matjaža Keka za selektorja reprezentance enotno izražala pomisleke, po klavrnem vtisu, ki ga je zapustila Oblakova selekcija, je le malokdo verjel v renesanso najbolj odmevnega in vplivnega globalnega športa pri nas. Spomin na Kekov odhod iz Maribora - trenerja »vijolic« je pregnala ulica z razvpitim Andrejem Šiškom na čelu - je bil še svež, zaprisežen ljubitelj klasične glasbe in džeza, ki je za slovensko reprezentanco odigral le eno tekmo, ni imel ustreznega trenerskega pedigreja.
»Morebitne vplive nogometnih menedžerjev, trgovcev in drugih lobistov ne bom ustavil na startu, ampak že pet metrov pred njim!« je ob svoji inavguraciji na selektorski stolček zagotovil Kek in s tem napovedal konec dotedanje prakse, ki se je zažrla v skoraj vse nogometne - in še huje, tudi družbene - pore. Upanje za boljši jutri je vendarle zaživelo. Novi selektor je po košarici nekdanjih članov »zlate generacije« Aleša Čeha in Marka Simeunoviča izbral svoj štab pomočnikov, ki se je pozneje izkazal za odličnega. Boljšega pomočnika, kot je izkušeni Milan Miklavič, verjetno ni imel še noben slovenski selektor, podobno je z drugimi Kekovimi sodelavci. Kljub temu je sledilo izjemno težavno odraščanje Slovencev, Mariborčan je ostal brez ideologov sredine igrišča Mileta Ačimoviča in Nastje Čeha, računal je na Dareta Vršiča in plejmejkerja tedaj uspešne selekcije do 21 let Daliborja Stevanoviča, toda zadnja dva so bodisi pestile poškodbe bodisi sta zaradi različnih vzrokov zašla v slepo ulico pri svojih klubih.
Kek se je odločil, da bo po slabih rezultatih in porazih proti Nizozemski, Romuniji, Bolgariji in Danski močno prevetril člansko izbrano vrsto, a še slutil ni, kaj ga čaka v prihodnjih mesecih. Slab zaključek kvalifikacij za Euro 2008 v Avstriji in Švici je močno zamajal njegov stolček, Zavrl je na tradicionalni prireditvi Nogometne zveze v hotelu Slon spet javno pozival Katanca, naj si premisli in se vrne. Kek je tudi to ponižanje sprejel, že čez nekaj mesecev pa je sledil še en osebnostni preizkus. Sprl se je s prvim igralcem reprezentance Robertom Korenom, ta ni želel igrati proti Madžarski, Kek ga ni poklical proti Švedski. Prvi zrelostni izpit je selektor rešil s salomonsko potezo: koroški zvezdnik pri angleškem West Bromwichu je postal novi kapetan, reprezentanca složna, prišel je težko pričakovani začetek kvalifikacij za SP v Južnoafriški republiki. Kako drugače kot ob sporu Katanec-Zahovič, ki se je leta 2002 pred očmi svetovne javnosti končal s »kupovanjem družine in Šmarne gore« in pogromom naše reprezentance!
»Zavedam se, da je v Sloveniji dva milijona selektorjev, hkrati pa je sreča, da nas ni 40 milijonov!« je nekoč dejal napol v šali, napol zares. Kek nasprotno od predhodnikov ne skopari z besedami, ni zamerljiv do morebitnih opazk, pragmatično - v tem mu je bil kos le njegov nekdanji učitelj na mariborski klopi Bojan Prašnikar - odgovarja na vsako vprašanje sedme sile ali kibica za gostilniškim šankom. »Treba je biti toliko samokritičen in pošten do svojega dela, da očitne napake priznaš, dobro analiziraš in poskušaš popraviti,« je nekoč dejal. Res, po taktično zgrešeni predstavi na Severnem Irskem, ki je kapetana Korena, prvega strelca Milivoja Novakoviča - Robi in Mišo poveljujeta tudi reprezentančni slačilnici - in njune soigralce oddaljila od vrha kvalifikacijske skupine 3, je sledil zasuk v glavah Slovencev. Kek, ki bolj ceni trenersko filozofijo Arsena Wengerja (Arsenal) kakor Joseja Mourinha (Inter), je napovedal igro na štiri zmage proti San Marinu, Poljski in Slovaški. Ko je 9. septembra, prav na njegov 48. rojstni dan, Slovenija pod mariborsko Kalvarijo povsem zasenčila Poljsko, je postalo jasno, da je po dolgih letih ustvarjen nov kult reprezentance, po ulicah slovenskih mest je spet »pokalo« in so vihrale zastave ... Bratislavska zmaga je bila prepričljiva kot še nobena v gosteh od začetka devetdesetih let, ob izbruhu navdušenja v slovaški prestolnici se ni mogel zadržati niti premier Borut Pahor ter je ob obisku slačilnice napovedal, da bo ob morebitnem slovenskem obisku Rta dobrega upanja novim slovenskim junakom zloščil čevlje s črno kremo ...
Svetovna nogometna zveza (FIFA) bo v ponedeljek izžrebala pare dodatnih kvalifikacij za uvrstitev na SP 2010. Ne glede na razplet dveh novembrskih tekem je že zdaj jasno, da je reprezentantom uspelo dvigniti na noge Slovence, med katerimi je v zaostrenih gospodarskih razmerah in grozeči brezposelnosti vse več takih, ki »živijo« za nogometno izbrano vrsto. Do vnovičnega snidenja z Brazilijo, Anglijo, Italijo, Španijo in drugimi velesilami je še daleč; potem ko je Matjaž Kek osebnostni test opravil z odliko, vmes preživel tudi skorajšen »puč« mariborskih rojakov, ga 14. in 18. novembra čakata prestižni tekmi s trenerskim velemojstrom. Ne glede na to, ali bo to Guus Hiddink (Rus), Raymond Domenech (Fra), Otto Rehhagel (Grč) ali Carlos Queiroz (Port).
Iz tiskane izdaje Sobotne priloge
