Tiskane izdaje
Beograd – Pred odhodom na 34. evropsko prvenstvo v košarki slovenski košarkarski reprezentanti nikakor niso želeli napovedovati svoje uvrstitve v Beogradu. Po 14 letih naznanjanja kolajn in vračanja domov z repom med nogami so le v en glas trdili, da si želijo popraviti najboljši slovenski dosežek na EP. Z neposredno uvrstitvijo v četrtfinale so načrt gladko uresničili v pičlih treh dneh, zato zdaj sledi logično vprašanje – kaj je naslednji cilj?
Od našega poročevalca
»Skupaj smo že 50 dni, vložili smo veliko časa, energije in dobre volje. Zato bi bilo čudno, če si po zmagah nad BiH, Grčijo in Francijo ne bi želeli še več. Ponuja se nam izjemna priložnost in ta rod košarkarjev, z menoj na čelu, jo mora izkoristiti. S petkovo zmago v četrtfinalu bi si še posladkali bivanje v SČG, saj bi si neposredno zagotovili mesto na svetovnem prvenstvu 2006. Naredili bomo vse, da si sami prislužimo pot na Japonsko brez morebitne 'milosti' FIBA in enega od njenih štirih vabil,« pravi slovenski selektor Aleš Pipan, ki je tako kot njegovi košarkarji užival v ponedeljkovem brezdelju. Povsem zasluženem po treh napornih nastopih v predtekmovanju. Z včerajšnjim popoldanskim treningom, prvim nasploh v veliki dvorani Arena, kjer se bodo odvijali odločilni boji EP, pa se za vse začenja zgodovinska etapa slovenske košarke.
»Igralci so bili že izčrpani, tako telesno kot psihično. Zato jim je prišlo zelo prav nekoliko dodatnega spanca, počitka in obiska pri fizioterapevtih. Na srečo nihče ni resneje poškodovan. Težko pa bi našli koga, ki ni prejel vsaj enega hujšega udarca in nima modrice ali otekline,« pojasnjuje Pipan, zadovoljen z medicinskim štabom reprezentance, ki je povsem usposobilo Primoža Brezca, redno skrbi za načete ahilove vezi in gležnje Sanija Bečiroviča ter zdaj neguje večji stegenski hematom Marka Miliča. Morda pa je njegovo moštvo porabilo vso smolo že v pripravljalnem obdobju, ko je nepričakovano ostalo brez Saša Ožbolta in Bena Udriha.
Slovenski selektor za razliko od ogrevalnih tekem zdaj zavrača ocenjevanje učinka posameznikov. Časa za večje popravke pač ni več v izobilju, zato se želi predvsem osredotočiti na dodatno krepitev moštvenega duha, ki je bil že doslej velika odlika slovenske reprezentance.
»Rezerve nedvomno še imamo, toda ne bi si želel načenjati naših kolektivnih odlik z izpostavljanjem posameznih imen. Vsak član moštva je imel pomembno vlogo in je po svojih močeh prispeval k uspehu. Nekateri med njimi so dali od sebe celo več, kot je pričakovala slovenska javnost, toda jaz sem jim zaupal. Najmočnejši smo, ko se vsi čutijo kot dejavni in koristni člani reprezentance,« pojasnjuje in si ne beli glave niti ob skromnem izvajanju prostih metov njegovega moštva. V predtekmovanju jih je izkoristilo le 58,8 odstotka.
»To je klasični pojav v košarki. Naši košarkarji redno vadijo proste mete in jih na treningih uspešno zadevajo, na tekmah pa jim gre od rok precej slabše. Vse skupaj je stvar psihologije in je povezano s tekmovalnimi izkušnjami igralcev,« vztraja Pipan in s podobno mirnostjo proučuje tudi dobre plati slovenske reprezentance. Zlasti skok, pri katerem naši košarkarji prevladujejo na celotnem EP, v evforijo pa ga ne sili niti podatek, da ima Slovenija drugo najuspešnejšo obrambo na prvenstvu. Večina trenerjev bi se verjetno ponosno trkala po prsih.
»Statistični pokazatelji so sicer pomembni, vendar za trenerja še zdaleč ne edini. Če moštvo igra kakovostno obrambo in za nameček dobro skače, si zagotovi dobro izhodišče za razvijanje protinapadov. Hitro igro smo načrtovali, ko je bil z nami še Beno Udrih, vendar se ji nikakor ne bomo odrekli. Pomembno je predvsem, da zdaj dokaj dobro spreminjamo ritem igre in da po potrebi tudi 'stopimo na žogo'. To je znak, da so naši košarkarji začeli razmišljati na višji ravni ...« pojasnjuje Aleš Pipan.
