Najboljši se (ne) poslovijo samo enkrat

»Ne vem, kaj bom počel jutri. Razmišljam le o današnjem dnevu. Ljudje ne verjamejo, da ne vem, kaj se bo zgodilo naslednji teden, naslednji mesec, naslednje leto. Resnično živim le v trenutku. To je pravi pomen upokojitve. Lahko oblikuješ in izbiraš trenutek. En dan lahko oblikujem čevlje, naslednji dan smučam. Oblikoval sem si priložnost, da lahko izbiram. Tako bom živel odslej,« je v avtobiografiji zapisal Michael Jordan, eden najboljših košarkarjev vseh časov, pa tudi eden najbolj muhastih upokojencev v zgodovini vrhunskega športa. Kariero je končal šele v tretjem »poskusu«, uspelo pa mu je nekaj, kar je le redkim svetovnim asom - dvakrat se je poslovil na vrhu, obakrat po treh zaporednih naslovih prvaka lige NBA (1993 in 1998). Ker ni znal obmirovati, se je vrnil še drugič in svojo zadnjo tekmo leta 2003 odigral v slogu športnega gladiatorja modernega časa, kot odsluženi 40-letni veteran.

Tak scenarij se gotovo ne bo ponovil pri novopečenem slovenskem upokojencu Primožu Kozmusu, čigar zgodba ima vseeno veliko skupnega z življenjepisom slovitega »Aira«, ki je tako kot brežiški silak športne arene prvič zapustil kmalu za tem, ko je dopolnil 30 pomladi, in leto dni za tem, ko je osvojil olimpijsko zlato. Jordan je zapisal, da so ga dodatni napori ob igranju v »sanjskem moštvu« na OI 1992 v Barceloni napeljali do prvih pomislekov o koncu športne poti, za katero se je leto dni kasneje odločil predvsem zaradi nasilne smrti očeta, iz osebnih razlogov.

Te kot povod za slovo navaja tudi Kozmus, čigar besede v poslovilni Poletovi kolumni kažejo na to, da je »zavist« do navadnih smrtnikov in »normalnega« življenja - ta vrhunske športnike pograbi večkrat, kot si marsikdo misli - v tej sončni jeseni postala močnejša od želje po novih podvigih in kolajnah. Od pripravljenosti, da bi vztrajal na neizprosni poti športnega profesionalca, na kateri je dosegel že skoraj vse, kar je lahko v svoji panogi. V metu kladiva bi resda lahko kraljeval do konca tega olimpijskega ciklusa in se okitil še z evropskim zlatom, ki mu še manjka, a edinega pravega preostalega cilja - svetovnega rekorda - bržčas ne bi mogel doseči. Vsaj ne za sprejemljivo ceno, ki ga ne bi stala zdravja v preostanku življenja.

Začenja ga s šokantno novico za slovensko športno javnost in dokazom, da še vedno rad plava proti toku, kot je to nekoč počela Mateja Svet, šampionka, ki je kariero (sicer iz drugačnih vzgibov) končala, še preden jo je dobro začela, pri 22 letih. Kozmus se poslavlja v letu velikih športnih vrnitev na svetovno sceno, na katero spet stopata nekdanji številki ena svetovnega tenisa Kim Clijsters in Justin Henin, pa Lance Armstrong ... In skoraj Michael Schumacher, ki je uvidel, da vrnitev v svet ekstremnih naporov - vanj sodi tudi met kladiva - ni mačji kašelj, potem ko enkrat odnehaš. Slovenija bo morala v iskanju kruha in iger najti novega junaka. Srečno, Primož!

Iz petkove tiskane izdaje Dela