Ljubljana – Gondole na kitzbühelski žičnici Andrej Jerman sicer ne bo dobil, kajti to je počastitev, ki je namenjena zgolj zmagovalcem Streifa. Mu je pa vsaj v majhno zadoščenje, da je tokrat na sosednjem Bavarskem slavil prvo smukaško zmago kariere, zgodovinsko za slovensko smučanje, prav na tekmi, ki je nadomeščala letos odpadli hahnenkammski smuk, zanj še vedno tekmo neprijetnih spominov.
Pred devetimi leti je namreč tam prvič napovedal velike stvari, a le malo po tistem doživel tudi enega najhujših padcev v svoji karieri, ki bi se skorajda tragično končal. Del dolga je tako poplačan in sedaj, ko ima v žepu tudi tisto pravo smučarsko zmago, o kakršni si slalomska Slovenija prej nikoli ni upala sanjati, bo kajpak lahko začel premišljevati o tem, da bi Streifu vzel še preostanek dolga. Nenazadnje je včeraj tudi dokončno stopil med smukaške prvokategornike.
Kako neki človek postane smukač v klubu, ki mu predseduje legendarni slovenski slalomski šampion Bojan Križaj, sem ga vprašal spomladi leta 1998, ko se je z mladinskega svetovnega prvenstva v Megevu vrnil s superveleslalomskim srebrom. Zarežal se je od ušesa do ušesa in izstrelil kot iz topa: »Moj klub ima bogato smučarsko tradicijo, ki se je začela že daleč pred Bojanom Križajem, in v to tradicijo sodi tudi legendarni tržiški smukač Janko Štefe.«
Čeprav je bilo v modi vijuganje med vratci in čeprav je bil tega vešč tudi sam, nikoli ni hotel biti nič manj kot zgolj smukač. Za razliko od drugih ga nikoli ni bilo strah poškodb in še danes pripoveduje, kot bi šlo za šalo, kako si je med treningom skrajšal pot do vlečnice skozi gozd, se zaletel v smreko in si zlomil obe nogi tik na smučarskim čevljem. Dejstvo, da je znal tudi na največje težave vselej odgovoriti s kančkom humorja, mu je kajpak močno pomagalo skozi vse tisto, kar je moral pretrpeti v svoji karieri.
Več si preberite v sobotnem Delu.