Tiskane izdaje
Ljubljana – Matjaž Kek je v selektorski bitki vendarle pričakovano prekosil profiliranega Pavla Pinnija in ambicioznega Slavišo Stojanoviča (druga dva kandidata Marijan Pušnik in Branko Zupan nista bila resna tekmeca). Nekoč odlični nogometaš se je ob prestopu v trenerski posel kalil ob Bojanu Prašnikarju, eno sezono tudi ob Hrvatu Ivu Šušku, vrhunec pa je dosegel z dvema naslovoma z Mariborom. V razmeroma kratki in vznemirljivi samostojni trenerski karieri si je utrdil sloves uglajenega in razgledanega trenerja, toda kljub razmeroma solidnemu izhodišču si ni ustvaril ugleda drznega in inovativnega strokovnjaka. Zdi je, da je bil žrtev Prašnikarjeve in mariborske »zgodbo o uspehu«, zato bi prav vloga selektorja utegnila razkriti njegov trenerski domet.
Kakšni so bili argumenti, s katerimi ste prepričali predsednika NZS?
O tem bi najbrž vedel več povedati Zavrl, pri čemer priznam, da sem bil nekoliko presenečen nad izborom, a ne nepripravljen. Veliko filozofiranja ni bilo. Ponudil sem svoj pogled na probleme okoli reprezentance in svoj način dela, ki je primeren za vodenje najboljšega moštva. Kako se pride do rezultata, je razkril že Srečko Katanec, toda ne želim biti ujetnik nekdanjega rodu in vseh njegovih značilnosti. Bojevitost, odnosi med igralci in strokovnim štabom, kolektivni duh …, to so venomer osnovna izhodišča.
Ob predstavitvi ste pogumno dejali, da sedanji rod igralcev premore potencial in znanje ter da še ni vse izgubljeno. Kakšna pa je realnost?
Ta je, da ni oblikovano moštvo, ki bi vsaj nakazovalo trend napredovanja. Moj namen je, da sestavim prepoznavno zasedbo z nosilci, ki se ne bodo počutili ogrožene in bodo v nizu tekem močnejši v samozavesti in zanesljivosti.
Več preberite v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela...
