Nepripravljeni za »srednjo žalost«

Dogodki v zvezi s štartom nogometnega prvenstva nakazujejo, da recesija ni zgolj oklestila klubskih proračunov, temveč je udarila v vse pore ligaške scene. Tudi v tiste, ki jim pomanjkanje denarja in nekakšna investicijska depresija sploh ne bi smela priti do živega. Splošna športna in specifična nogometna logika sta namreč kljub zapletenim in oteženim gospodarskim okoliščinam ostali isti. V športu naj vladajo tekmovalnost, poudarjena ambicioznost in ferplej, na igrišče sodijo najbolje pripravljeni igralci, ki lahko odgovorijo na zahteve profesionalnih kriterijev, kakršne na glas zagovarjajo vodilni možje klubov in lige, igra, za katero dviga palec tudi občinstvo, pa naj prinese rezultate, ki so odsev vloženega denarja in kakovostnega dela. Pa je res tako?

Sodeč po ljubljanskem derbiju v Spodnji Šiški so bili edini akterji v zelenem, ki so prišli pripravljeni na tekmo 1. kola, navijači Green Dragons. Tekmo neenakovrednih Interblocka in Olimpije so s pravim navijanjem začinili po nogometnem okusu, njihovi ljubljenci s trenerjem Brankom Oblakom na čelu pa so razočarali. V bistvu so bili mnogo skromnejši od Oblakove slabo premišljene ocene »srednja žalost«, ki jo je pred obračunom podelil tekmecem. Ta izjava se mu je vrnila kot bumerang, zato je lahko po porazu zgolj nemočno ugotavljal, da je z moštvom »šele 14 dni«, da »je prva liga prva liga, druga liga pa druga liga« in podobno.

Tovrstni besedni izpadi Oblaka so pravzaprav njegov zaščitni znak, a v prihodnje bo moral biti previdnejši, saj je navsezadnje ob prihodu v zeleni tabor sam poudaril, da je prišel pomagat. Najboljši slovenski nogometaš vseh časov ima zdaj veliko dela s tem, kako med vratnici postaviti pripravljenega vratarja, poiskati hitrejše branilce ter kreativnejše in agresivnejše veziste, kako velikemu talentu Ibraimiju vsaditi smisel za kolektivno igro, pa še kaj bi se našlo. Menda si pa ja ne bomo nove Olimpije zapomnili po spretnih marketinških prijemih uprave in domiselnih navijačih na eni ter drugoligaških predstavah na drugi strani.

»Za polno tribuno ljudi je na voljo en sam wc, pa še tam je edini pisoar zamašen,« je pred obvezno analizo tekme upravičeno bentil oče junaka tekme Ermina Rakoviča. Za gledalce, ki so prišli iskreno pozdravit Olimpijo ob povratku v elitno druščino, je bilo res slabo poskrbljeno. Kje so bile dodatne mobilne sanitarije, kje je bil kakšen šotor z ustrezno gostinsko ponudbo, kamor bi se lahko pred dežjem na pivo in klobase umaknili privrženci nogometa ...? Paradoksalno je, da so v Mariboru navijači prvaka vse našteto imeli, vendar zaradi kazni niso smeli spremljati tekme z Goričani na tribunah. Strinjali se boste, da je žalostno, če mora človek takoj po osrednji tekmi kola najprej prisluhniti neljubim anekdotam iz toaletnih prostorov, šele potem pa pridejo na vrsto evrogol Rake ter »reševanje« poškodovanega Cimeta in nepripravljene Olimpije.