Tiskane izdaje
Kozmus v Berlinu izgleda kot granitni kip olimpijskega šampiona iz panteona velikanov. Telo je izklesano kot še nikoli prej (ima idealno težo 112 kg), vsaka mišica pa je, v pričakovanju velike predstave, napeta kot struna. A ne obremenjujoče. Prepričan, da ga nič ne more ustaviti, je psihično trden, kot zna biti le on na velikih tekmah od leta 2003, ko je v Parizu s petim mestom prvič nakazal potencial olimpijskega šampiona. »Težav s pripravo na finale nimam. Osredotočil se bom zgolj na izvedbo. Tisti, ki bo, kot pravimo, zadel met, bo zmagal. Če bo vse šlo po načrtih, potem kolajna ni vprašljiva, zmaga pa je edini cilj. Vse drugo bi bilo zame manj, kot sem načrtoval,« je povedal pekinški olimpijski prvak, ki bi rad niz velikih uspehov dopolnim še s svetovnim zlatom.
Na pogled je konkurenca v Berlinu precej slabša, kot je bila v Osaki in Pekingu, kjer sta tekmovala v polni formi beloruska dopinška goljufa Ivan Tihon in Vadim Devjatovski ter Japonec Koji Murofuši. Tudi nekateri današnji tekmeci - Szymon Ziolkowski in Libor Charfreitag - so bili v preteklih dveh letih v boljši formi, kot so letos. Kozmus je po zagotovilu trenerja Vladimirja Keva na isti, če ne boljši ravni, kot je bil v Osaki. Odlično razpoloženi Brežičan o tekmecih, z izjemo Krisztiana Parsa, ne razmišlja. Zanimivo pa je, da si sila povprečen nastop Madžara v kvalifikacijah sploh ni ogledal. Zakaj pa bi si ga, če je on tisti, o katerem morajo tekmeci razmišljati. Pars tudi psihično ni deloval tako prepričljivo kot na nekaterih letošnjih mitingih, ko je v serijah premagoval 80-metrsko znamko. Nobenega dvoma seveda ni, da bo nocoj izjemno bojevit. Znan je namreč po tem, da se nikoli ne preda.
Pred današnjim finalom je Kozmus opravil enak obred kot pred Osako in Pekingom. Zmagovite formule pač ne gre spreminjati, ker gre za ustaljene detajle, ki tvorijo včasih zelo težko sestavljiv zmagoviti mozaik in s katerimi šampioni krepijo prepričanje v lastno nepremagljivost. Po masaži pri fizioterapevtu Halidu Nasifu, je Kozmusa dobil v roke umirjeni bioterapevt in guru psihološke priprave Marjan Ogorevc, zadnjo besedo pa bo imel seveda trener Kevo. Slednji, tako kot vselej v pričakovanju Primoževih uspehov, deluje precej bolj živčno kot njegov varovanec, vendar tega ne kaže. »Primož natančno ve, kaj mora narediti za veliko predstavo. Mi smo ob njem le, da mu pomagamo, da svoje največje cilje uresniči,« je ponovil že večkrat povedano »Primoževo resnico« in nadaljeval: »Nimamo kaj skrivati: k olimpijskemu šampionu sodi tudi zlato odličje na svetovnem prvenstvu. Taktika je zelo enostavno. Tekmecem že v prvih metih z metom čez 80 m nagnati strah v kosti, nato pa slediti tekmi. Primož je po odličnih treningih pred prvenstvom nared za mete okrog 82 m. Bo to dovolj za zlato, je odvisno zgolj od Parsa. Menim, da to sezono sicer odlični Madžar vendarle ni tako dober, da ga Primož ne bi mogel premagati. Dvomim tudi o tem, da je sposoben doseči 82 m. Lahko pa preseneti, tako kot tudi kakšen tekmec iz ozadja. V metu kladiva
so presenečenja vedno možna.«
Ob pozitivni energiji, ki obkroža Brežičana in njegove sodelavce ter celotno slovensko reprezentanco (nanjo je še posebej ponosen predsednik strokovnega sveta Martin Štajner), res ni pričakovati nič drugega kot kolajno.
V finalu bo Kozmus (letos 80,34 m) metal tretji, za Madžarom Parsom (81,43) in Nemcem Esserjem (79,43). Sledijo: Nemec Litvinov (77,88), Hrvat Haklits (76,49), Poljak Ziolkowski (78,93), Belorus Krivicki (79,48), Rus Viničenko (78,19), Slovak Charfreitag (78,81), Italijan Vizzoni (79,74), Rus Zagorni (80,10) in Tadžikistanec Nazarov (79,28).
