Nihče nima več pravice biti šampion

Ob objavi Francozov, da so testi zamrznjenih vzorcev izpred šestih let pokazali, da je bil dopingiran oziroma da je jemal prepovedani EPO, se je po pričakovanju sprožil plaz, ki bo kolesarski šport zagotovo spet dodobra pretresel, najbrž pa tudi postavil neka nova merila – tako na področju dopinških kontrol kot tudi pri pristopu pri vrednotenju analiz. Francoska metoda, ki so jo sicer uveljavili leta 2001, v danih okoliščinah, ko se ne ve, kaj se je dogajalo z zmrznjenim vzorcem urina v šestih letih, še zdaleč ni brezhibna. Če bi v primeru Armstronga hoteli verificirati rezultate pozitivne kontrole na EPO (glede na to, da je to polipeptidni hormon z glikozidno skupino) bi morali narediti popolnoma nov dizajn testiranja. Minimalna zahteva bi bila, da imajo z istega tekmovanja oziroma Toura 30 do 50 negativnih vzorcev. Seveda bi potrebovali enako število pozitivnih vzorcev, ki bi jih potem primerjali s kontrolno skupino negativnih. Če bi bila med njima razlika s statistično gotovostjo manjša kot recimo 0,0001 (pomeni, da zadeva drži 10000:1), potem bi bili rezultati tega testa znanstveno sprejemljivi. Če bi bil nato vzorec »Mr. A« podoben pozitivnim in značajsko različen od negativnih, bi lahko trdili, da je Lance Armstrong užival eksogeni, se pravi telesu tuj EPO. Druga možnost je, da naredijo naknadno poskus pod istimi pogoji, čakajo okrog 6 let in potem opravijo testiranja. Najnovejši primer je prav tako zelo vprašljiv iz pravnega zornega kota. Če bi naredili test samo »Mr. A«, preostalim kolesarjem na Touru pa ne, potem bi bil on izjema v sistemu enakih možnosti in pravil. Pravno formalno je torej zelo vprašljivo, ali je ta postopek sploh možno speljati do konca. To bi namreč pomenilo, da je bil le »Mr. A« testiran leta 1999 na EPO, vsi drugi pa ne. Enako sporna plat te zgodbe je dejstvo, da je postopek pricurljal v javnost pred verifikacijo, kar je prav tako v nasprotju s pravili izvajanja dopinške kontrole in postopkom obveščanja. To se ni zgodilo prvič v francoski zgodovini dopinškega senzacionalizma, ki presega vse meje dobrega okusa.  Nobenega dvoma ni, da kredibilnost ljudi, ki izvajajo testiranja, počasi kopni. Strah pred neučinkovitostjo je izjemno velik, saj se povprečno število pozitivnih giblje po nekaterih ocenah med enim in dvema procentoma, kar je zaskrbljujoče nizek odstotek, hkrati pa pomeni, da se grešniki in lovci ves čas vrtijo v začaranem krogu. Na koncu velja poudariti, da v bistvu sploh ne gre za to, ali je Lance Armstrong kaj vzel ali ne, ampak za to, da mediji ustvarjajo senzacijo, ki je sestavljena iz delnih resnic. Nikogar očitno ne zanima več resnica z velikim R kot kritična vrednota, ampak je bistveno bolj pomembna reakcija občinstva ob simulaciji le-te. Na ta način relativiziramo sleherni dosežek in se ob tem skrivamo za lastnim povprečjem. Najslabše pri vsem je to, da danes nima nihče več pravice biti »šampion«, kajti domala nihče več ne verjame, da je to mogoče doseči zgolj na osnovi talenta, dela, znanja in osebnostnih kvalitet.