Tiskane izdaje
Moskva – Kot pribito bo držalo, da najhitrejši Slovenec Matic Osovnikar na velikih tekmovanjih ne razočara. Na moskovskem dvoranskem svetovnem prvenstvu je trikrat nastopil v šprintu v svojem slogu. Za četrto, sicer prvo mesto pod zmagovalnim odrom ponavadi rečemo, da je najbolj grenko, za loškega Matica pa je bilo prej sladko, saj je dosegel največji uspeh v karieri. Četrti je bil sicer pred tremi leti v Birminghamu, vendar se tek na 200 m po udeležbi, kakovosti in priljubljenosti ne more primerjati s klasičnim šprintom na 60.
Od našega poročevalca
Prvo vprašanje za Osovnikarja po finalu in izenačenem državnem rekordu 6,58 je bilo seveda, ali je bila kolajna dosegljiva. Matic meni, da bi bil lahko hitrejši za štiri stotinke sekunde, kolikor je zaostal za tretjeuvrščenim Terrencom Trammellom. A le, če bi se mu prav vse idealno izteklo. »Gre za majhne detajle, ki prinašajo stotinke. Štartal nisem slabo, a še zdaleč ne idealno. Škoda, kajti v nogah sem imel res dober pospešek. Tako je pač na velikih tekmah. Za izjemen dosežek se morajo poklopiti prav vse prvine,« je opisal finale Osovnikar, ki je s četrtim mestom nadgradil peto izpred dveh let v Budimpešti. Tudi takrat je tekel še veljavni državni rekord.
Matic pravi, da je vsak dosežek, ob katerem piše državni rekord, vrhunski. »Na tekmah nikoli ne 'kupčkam' z uvrstitvami in tekmeci. Povsem se osredotočim na svoj tek in dam vanj vse, kar zmorem,« je 26-letni atlet ljubljanskega kluba Mass razložil svojo tekmovalno filozofijo. Razplet ga ni presenetil. Zlati Američan Leonard Scott je letos nasploh najhitrejši, srebrni Rus Andrej Jepešin pa je 4-kratni državni prvak v dvorani. »Jepešin je bil vso sezono hiter, tako kot jaz pa je imel obilico težav s štartom. V Moskvi je trikrat tekel idealno. Nekaj podobnega si želim tudi jaz na prihodnjih prvenstvih. Po dveh četrtih in petem mestu, bi bil čas tudi za kakšno kolajno. Morda že v Göteborgu,« je zadovoljen zapustil olimpijsko dvorano.
Ko smo novinarje spraševali, kako se bo odrezal šprinter, ki bo v Moskvi doživel krst na mednarodni sceni, so nas začudeno gledali, češ, ali takšni sploh obstajajo. Krombergčan Marko Bratož je s polfinalom izpolnil veliko željo in razveselil trenerja Oliverja Batagelja. Manj pa je bil zadovoljen z rezultatom polfinala, saj je pričakoval, da bo hitrejši kot v kvalifikacijah, kjer je bil s 6,70 deseti. »Štartal sem obupno, zato do konca nisem mogel razviti hitrosti. Tri stotinke slabši izid je posledica v celoti ponesrečenega teka, za katerega sem kriv tudi sam, saj se me je po slabem začetku lotilo malodušje,« je opisal prvo veliko tekmo v življenju 24-letni študent.
Osemnajsto mesto, predvsem pa enakovreden boj z večino tekmecev iz svetovnega vrha, mu bo, kot je dejal, velik motiv za poletje in lov za normo za EP v Göteborgu.
Hrust iz Oplotnice je imel težke noge in glavo
Miran Vodovnik po 14. mestu v metu krogle ni bil pretirano razočaran. Pravi, da je rezultat 19,37 m v okoliščinah, v katerih je tekmoval v Moskvi, njegova realnost. »Potrudil sem se, žal pa sem imel za finale preveč težke noge in premalo okretne roke. Žal nisem 'sestavil' glave in telesa za sunek 20,05 m, ki bi mi prinesel finale. To je bila psihična plat povprečnega nastopa, druga pa je bilo dejstvo, da se je tekma razvlekla na triurni metalski maraton, kakršnega še nisem doživel. To nikakor ni izgovor, dejstvo pa je, da se nisem mogel prilagoditi na tekmo osemnajstih metalcev,« je Vodovnik razlagal vzroke za slabši izid.
Hrust iz Oplotnice, ki je bil s 158 kilogrami (pri 197 cm) najtežji športnik Moskve 2006, pravi, da je letos sicer vrgel državni rekord (20,41 m), vendar se je njegovo povprečje na preostalih tekmah gibalo med 19,70 in 19,80 m. Rekord na domačem terenu v zanj idealnih razmerah je bila neke vrsta eksplozija moči in zbranosti, ki ju je, kot je dejal, težko doseči na največji tekmi. »Razlika med mitingi, na katerih nastopa največ 12 metalcev, in prvenstvi, kjer je konkurenca vsaj dvakrat številčnejša, je velika. Doma sem treniral v dopoldanskem času, ko vsi mečemo precej manj kot v popoldanskih urah, in v podobnih časovnih razmakih. Očitno pa nisem našel pravega ritma. Če seštejem vse negativne stvari v Moskvi, ki vzamejo atletu mojega kova najmanj 50 cm, je rezultat realen,« je dodal Vodovnik, ki se je na velikih tekmovanjih (od leta 2003) uvrstil v finale le na OI v Atenah. Uteha za slovenskega rekorderja v Moskvi je bil polom dveh favoritov, Nemca Ralfa Bartelsa in Američana Christiana Cantwella, ki sta vrgla skoraj 2 metra manj od njunih letošnjih najboljših izidov!
