Po obračunu ste dejali, da ste ogromno tvegali. Kaj vse ste stavili na kocko?
Če bi izgubil, bi se moje sanje razblinile kakor milni mehurček. Nove priložnosti verjetno ne bi več dobil. Imel sem enosmerno vozovnico.
Kaj je bilo to pot drugače v primerjavi z vašim zadnjim nastopom pred štirimi leti?
Težko je reči. Danes smo leta 2008, takrat se je pisalo leto 2004 in odtlej imam več sivih las. No, šalo na stran; največja razlika je gotovo ta, da sem zdaj bolj sproščen. Oziroma bolj zrel, kakor bi rekel trener Fritz Sdunek.
Ali ste bili presenečeni, ko Peter po koncu osme runde ni hotel več boksati?
Da, pa tudi razočaran. Obljubil sem namreč, da bom dvoboj končal predčasno, na žalost pa se mi to ni posrečilo s pravim nokavtom. Ne morem se znebiti občutka, da bi ga v deveti ali najpozneje deseti rundi poslal tudi na tla, če mi ne bi pobegnil iz ringa.
Kdaj vam je bilo jasno, da vam zmaga ne more uiti?
Po nadvse spodbudnem začetku sem že v uvodni rundi vedel, da Samuel ne bo zdržal do konca, saj preprosto ni bil dovolj hiter. Moji sparing partnerji (Američana Leo Nolan in Sherman Williams ter Hrvat Mario Preskar - op. p.) so bili, denimo, bistveno eksplozivnejši. Toda kljub temu moram sneti klobuk pred tekmecem, saj je neverjetno dobro prenašal udarce.
Kako je vaša soproga Natalie sprejela odločitev, da se vrnete v ring?
O tem sva se veliko pogovarjala. Bila je zelo zaskrbljena, ker jo je bilo strah novih poškodb. Nisem mačo, toda zadnja beseda je kljub vsemu moja. Jaz odločam o svoji karieri.
Več v tiskanem Delu