Abidal v libanonski restavraciji gostom plačal večerjo

Nogometni zvezdniki včasih zavijejo tudi tja, kjer jih nihče ne pričakuje. Eric Abidal je že eden takšnih. Navijači, ki so prišli v Cardiff brez vstopnice, so svojo srečo iskali na črnem trgu, a na koncu so bili nejevoljni tudi Realovi privrženci s karto. Proslava dvanajste evropske krone nikakor ni bila po njihovih željah.

Včasih šele čas pokaže, da nekaj ni nujno zgolj slabo, čeprav je takšen prvi vtis. Resda je Cardiff premajhno mesto, da bi lahko v njem prespali vsi obiskovalci finala lige prvakov, a so bile zato mestne ulice v noči pred finalom mnogo mirnejše. Glavnina navijačev je iz petka na soboto spala v drugih bližnjih mestih, predvsem v Bristolu in Swanseaju, zato so si lahko umirjen večer v Cardiffu privoščili nekdanji nogometni zvezdniki. Ker so dobro finančno priskrbljeni, niso imeli težav z iskanjem nastanitev, mnogim med njimi pa je prosto sobo priskrbela kar Evropska nogometna zveza.

Po ulicah Cardiffa so se v noči pred finalom sprehajali Luis Figo, Hugo Sanchez, Predrag Mijatović, Clarence Seedorf, Alessandro Del Piero, Robbie Savage … Tu in tam jih je kakšen nogometni navdušenec prepoznal ter jih ogovoril ali prosil za fotografiranje, a tega vendarle ni bilo preveč, da ne bi mogli preživeti lepega večera s svojimi najbližjimi. Kaj takšnega si Figo v Madridu ali Del Piero v Torinu težko predstavljata.

Malce dlje od središča mesta v četrti Roath je več pozornosti pritegnil nekdanji francoski reprezentant Eric Abidal. Sprva je s prijatelji povsem neopazno večerjal v libanonski restavraciji, a ko ga je spoznal prvi obiskovalec, so k njemu pristopili še drugi gostje. Abidal je za skupno fotografiranje ustregel vsaj dvajsetim oboževalcem, med njimi so bili tudi natakarji. Vmes je nekajkrat nejevoljo zasopihal, saj so v restavracijo začeli prihajati še fantje iz soseščine, a po približno petih minutah poziranja je prosil za mir in ga tudi dobil.

A kdo bi jim očital njihovo vsiljivost? Bili so preprosto preveč navdušeni, ker so v lokalni restavraciji, v kateri se pošteno naješ za deset funtov, ugledali nekdanjega zvezdnika Barcelone. Takšnih gostov pač niso vajeni, saj gre za mestni predel brez svežih fasad in bleščečih izložb. Abidal jim zagotovo ni zameril, saj je ob odhodu privolil v novo serijsko fotografiranje, vsem ostalim, ki so sedeli pri sosednjih mizah, pa je plačal večerjo.

»Kdo mi odstopi vstopnico?«

Črni trg pri preprodajanju vstopnic je spet cvetel, toda za mnoge je to edina rešitev, da pridejo do dragocenega koščka papirja, ki jim odpira vrata na tribuno. Vstopnica za takšno tekmo lahko stane več tisoč evrov, toda nemška obiskovalca Johan in Marco iz Hannovra sta bila odločena, da ne bosta dala več kot dvesto evrov.

»Finale lige prvakov sva v živo začela spremljati pred petimi leti v Münchnu, vmes sva bila tudi v Riu de Janeiru na svetovnem prvenstvu,« je dejal Johan in presenetil s trditvijo, da je vedno našel vstopnico za zmerno ceno: »Veliko ljudi stoji pred štadionom z napisi, da iščejo karto, toda precej je takšnih, ki jo najprej kupijo, nato pa prodajo naprej za višji znesek. V noči pred finalom je bila cena v Cardiffu čez tisoč evrov, a to je za naju preveč, saj nisva še nikoli plačala več kot tristo evrov.«

Ker ga vsi sprašujejo, kako je vendar mogoče, da mu uspe najti tako poceni vstopnico, se je Johan odločil, da bo prodajalca tokrat fotografiral in ga objavil na socialnem omrežju instagram. »Taktika je povsem preprosta – bližje, kot je tekma, nižja je cena karte. Če imajo preprodajalci v zadnjih urah pred tekmo še vedno vstopnice, jih prodajo precej ceneje, saj hočejo zaslužiti vsaj nekaj denarja.«

Pred letom dni v Milanu je do vstopnice prišel vsega eno uro pred finalom. »Imel sem srečo. Naletel sem na par iz Švice. Dobila sta karti od Evropske nogometne zveze, a nato nista šla na tekmo. Rekla sta, da jima je povsem dovolj, če plačam petdeset evrov,« je povedal. S takšnimi prodajalci gre potem skupaj do vhoda na štadion, da vidijo, da ni preprodajalec, ampak resnično hoče na tekmo. »To je dobro tudi za njih. Če bi sponzorske vstopnice prišle v roke preprodajalcem, bi lahko prvi lastnik pristal v težavah, saj je karta na njegovo ime, sponzorji pa navadno vedo, komu so jo namenili. Seveda, če bi ugotovili, s kakšnim namenom je zamenjala lastnika.« Toda s tem Johan zaščiti tudi sebe. Kaj lahko bi v roke prejel vstopnico, s katero je že nekdo prečkal vhod na štadion, nato pa jo je nekdo drug ponovno prinesel ven.

»Zginite že stran!«

»Hočemo videti pokal! Hočemo videti pokal!« so prepevali Realovi navijači, potem ko so le od daleč razočarano spremljali proslavo evropske lovorike svojih ljubljencev. A dogajanje po finalu v resnici ni bilo nobeno nepozabno proslavljanje, ampak prej kaos. Takoj po tekmi so na igrišče prišli otroci, žene in ostali sorodniki ter prijatelji nogometašev, vendar so še mnogo večjo gnečo povzročili fotografi. Kakor se je eden od nogometašev premaknil s pokalom, je za njim stekla nepregledna skupina s fotografskimi objektivi.

Med navijači in nogometaši je bila nenehno velika razdalja. Iz zvočnikov so donele Realove pesmi, toda navijačem so kmalu popustili živci, zato so se začeli dreti in žvižgati. Da tako ne more biti, so spoznali tudi nogometaši. Najbolj so se nad fotografi hudovali Sergio Ramos, Gareth Bale in Luka Modrić. Ker njihove besede niso zalegle, sta jih valižanski in hrvaški nogometaš začela odrivati in poditi stran, toda brez uspeha. Fotografi so bili še vedno pred njimi in pritiskali na sprožilec. Za malce veselja Realovih privržencev je poskrbel šele Marcelo. Mimo fotografov se je izmuznil, da je najprej počasi stekel v eno smer in potem hitro v drugo. Kot da je še vedno na tekmi in preigrava nasprotnike.

Fotografi nikakor niso bili edini, ki so jezili Realove navijače, temveč so ogromno kletvic namenili tudi družinskim članom nogometašev. »Zginite že stran, da lahko tudi mi vidimo pokal,« so se drli s tribun, kar so bile še najblažje besede. Napetost je bila precejšnja, zato so se ženske in otroci nogometašev počutili precej nelagodno. Ampak vse skupaj je predvsem opozorilo za Evropsko nogometno zvezo, saj je povsem neprimerno, da je na igrišču takšna gneča ljudi, ki niso nogometaši.