Tiskane izdaje
Slovenija bo dobila prvo hokejsko akademijo. Teoretično jo že ima, praktično bo nanjo treba počakati do julija prihodnje leto. Tomaž Razingar, kapetan najsijajnejšega rodu slovenskih hokejistov, in Anže Kopitar, prvi zvezdnik reprezentance, sta njena ustvarjalca in botra hkrati. Je nekakšna nadgradnja Anžetovega poletnega »kampa«.
»Skušali bomo poudariti tisto, za kar med letom ni časa. A vse skupaj bo temeljilo tudi na vzgoji, predvsem pa je pomembno, da se otroci zabavajo. Namen je, da bi se čim več naučili, morda pa bi vse skupaj nato še razširili tudi s kakšno šolo za starše hokejistov.« Tako pa je javnosti s slikovitim zaključkom predstavil poslanstvo akademije bivši selektor Matjaž Kopitar, ki bo tudi imel eno od najvidnejših vlog.
Akademija pomeni nekaj uglednega in posebnega seveda. Kako bi bilo, na primer, slišati ali razumeti, da bo na Bledu delovala »le« hokejska šola? Upam, da sta Tomaž in Anže, ko sta se domislila projekta in tega, kako bi nadobudnim fantičem na drsalkah v nekaj dnevih med počitnicami ponudila več, kar lahko drugi, imela res le altruistične namene. Da se nista ujela na limanice spretnih prodajalcev njunega slovesa.
Nisem še slišal, da so akademije v izvedbi nekdanjih asov neplačljive »ustanove« za vzgojo bodočih reprezentantov. Večkrat pa sem slišal, da so to snobovski »tabori«, ki so dostopni le otrokom premožnejših staršev. Za izbrance. Kar samo po sebi tudi ne bi bilo nič narobe. Pred leti so na primer nogometne poletne akademije (tabori) Barcelone, Reala Madrid, Arsenala, Juventusa preplavile Slovenijo. Ob primernem plačilu so otroci začutili del blišča svojih priljubljenih klubov. Ampak iz njih še nihče ni prišel kot Messi, Ronaldo, Walcott, Pirlo. So pa bili otroci veseli! Kar je nenazadnje tudi del poslanstva velikih, ki na tak način vzgajajo predvsem bodoče »kupce« svojih izdelkov. Na kar so oglaševalci tudi računali.
Tomaž in malo manj Anže sta izdelka jeseniške hokejske šole. Sta velika vzornika mnogim hokejskim fantičem na Gorenjskem in širše, toda s klubom iz Podmežakle sta v tihem sporu. Tomaža razumem, »očetje« novega kluba so namreč pozabili na grehe (dolgove) starega. »Rdeči 9« je upal, da bodo novi fantje začeli svojo zgodbo pri upnikih. O Anžetovih zamerah do kluba, ali predvsem starejšega Kopitarja, je mogoče slišati marsikaj. V hokejska razmerja na Gorenjskem je treba vplesti še sila trmaste in neugodne značaje, tako da je mogoče razumeti, zakaj tako radi »vlečejo« vsak na svojo stran.
Ustanovitev akademije me ni prepričala o tem, da bi lahko kaj prida pripomogla k dvigu priljubljenosti hokeja in povečanju podmladka. Prej kot ne, če jih že ni, bo znova razdelila gorenjske hokejske navdušence, ki zaman čakajo, da bi v dvorani Podmežakla nekoč združno in z enakimi ambicijami igrali, delovali in navduševali najboljši – razingarji, kopitarji, rodmani, šuvaki ...
