Angleži iščejo stik z vrhom

Monaco – Kruta realnost angleških klub v ligi prvakov je, da ne spadajo med glavne favorite za evropski naslov. Kvečjemu so zgolj izzivalci, saj lahko ob bok Bayernu, Realu in Barceloni postavimo le Atletico in Juventus. Medtem v Monacu sanjajo o čarobni noči, podobni tisti iz leta 2004, ko so izločili madridski Real.

Naloga Josepa Guardiole pri Manchester Cityju ni samo lokalna, ampak vsedržavna. Angleški klubi v zadnjih letih pehajo za evropskimi tekmeci, za drugačen trend pa naj bi poskrbel tudi španski trener, dvakratni prvak z Barcelono in trikratni zaporedni polfinalist z Bayernom. Velika pričakovanja bo v prihodnje nosil tudi Chelsea z Antoniem Contejem, tukaj sta še Liverpool z Jürgenom Kloppom in Manchester United z Josejem Mourinhem. V teoriji imajo angleški klubi vse potrebno za evropsko prevlado, toda zdaj na Stari celini vladajo španski in nemški klubi.

Če bi morali prihodnost napovedovati na podlagi preteklih izkušenj, potem ima City malo možnosti tudi v tej sezoni. Že res, da je Monacu zabil pet golov, a pri tem so jim pošteno pomagali nespretni gostujoči branilci. Obenem je City ranljiv v obrambi, kar dokazujejo trije goli Monaca. Za francoski klub velja podobno – odličen napad in luknjasta obramba nikakor nista recept za mednarodno uspešnost.

Monaco bi lahko že bil na pragu napredovanja. Najstnik Kylian Mbappe je navduševal s svojo zagnanostjo, veteran Radamel Falcao z večno prefinjenostjo, toda kaj, ko je bil najprej nezbran vratar Danijel Subašić in zatem kar celotna obramba, ki je prejela dva gola po podaji iz kota. Na ta način je Monaco v tej sezoni prejel tri gole v ligi prvakov in še sedem v francoskem prvenstvu.

Čeprav gre za hitro ekipo, nogometašem Monaca nikakor ne primanjkuje višine. Glik (1,90 m), Fabinho (1,88), Raggi (1,87), Mendy (1,85), Jemerson (1,84) Babayoko (1,84) in Sidibe (1,82) so iz nogometne perspektive vsi zelo visoki. Prav to dokazuje, da je problem predvsem v (ne)organiziranosti in (ne)zbranosti obrambe.

V monaški kneževini so v zadnjih dneh obudili spomin na leto 2004. Tedaj so proti Realu najprej v gosteh izgubili z 2:4, zatem so doma slavili s 3:1 in napredovali v polfinale lige prvakov. Junaka večera sta bila Ludovic Giuly in Fernando Morientes. Monaco ima zdaj podobno kakovostno zasedbo, saj bodo nekateri njegovi igralci zagotovo zaigrali v še boljših klubih. In če so leta 2004 sklonjenih glav iz Monaca odhajali legendarni Zidane, Figo, Raul, Ronaldo in Roberto Carlos, ne bi bilo nobeno presenečenje, če bi enako usodo doživel tudi zdajšnji rod Manchester Cityja.