Angleži vladajo na krilih 1,5 milijarde navijačev

Angleški klubski nogomet naj bi v prihodnjih letih še močneje odstopal od tekmecev na celini. Kupna moč Chelseaja, Arsenala, klubov iz Manchestra in drugih pa ne temelji le na darežljivosti lastnikov, marveč predvsem na strahoviti priljubljenosti premier league po vsem svetu, predvsem v Aziji. Številke so težko verjetne.

Kako (pre)močna je finančna prevlada angleških nogometnih klubov v primerjavi s konkurenco, zgovorno kaže podatek, da Angleži samo od prodaje TV pravic zunaj Velike Britanije zaslužijo več, kot iztržijo njihovi najbližji zasledovalci Italijani za celoten paket TV pravic. Ni skrivnost, da pretežni del omenjenega kolača temelji na skokoviti rasti priljubljenosti angleškega nogometa na največjem trgu na svetu – v Aziji.

Snovalci sodobne premier league, ki je »nastala« leta 1992 s preobrazbo iz lige first division – ugled slednje je bil tedaj močno načet –, so dobro vedeli, kaj morajo narediti za globalno prepoznavnost otoških klubov. Vedeli so tudi, da Azijci ne bodo vzljubili angleškega nogometa le zavoljo znanja angleškega jezika ali zaradi zgodovinskih vezi angleških kolonialnih sil z azijskim prebivalstvom.

Angležem je uspelo zaradi dveh ključnih razlogov. Prvič, še preden so drugi evropski klubi razmišljali, ali bi ponudili tekme svojih prvenstev azijskemu občinstvu, so bili Angleži (ITV in BBC) že na Kitajskem, Tajvanu, Japonskem, Južni Koreji, v Indiji, Indoneziji in drugih državah. Tekme premier league so prevzele azijske najstnike, klubi so z znamenitimi turnejami po Aziji dobesedno omrežili tamkajšnje prebivalce, pri čemer je oral ledino pionir globalnega marketinga, Manchester United pod vodstvom Alexa Fergusona. Kakšno prednost ima prvi v kateremkoli poslu, seveda ni treba posebej opisovati. In drugič, Angleži so ponudili Azijcem produkt, ki je pisan na kožo bojevitim narodom. Če so nekatere evropske lige veljale za nezanimive in vnaprej odločene, je bilo v premier league drugače: »rdeči vragi« so resda mleli nasprotnike, toda večina tekem v Angliji je napetih do konca, nogometaši v dvobojih ne varčujejo moči, razpleti so pogosto dramatični. In, nenazadnje, večina klubov občasno angažira tudi zvezdnika iz Azije, kot je Manchestrov vezist Šindži Kagava.

Kaj so s takšnim konceptom dosegli Angleži? V premierni klubski sezoni 1992/93 je bil kumulativen obisk tekem v premier league 9,75 milijona gledalcev, klubi so prodali 69,6 odstotka razpoložljivih vstopnic. V sezoni 2010/11 sta bili omenjeni številki 13,4 milijona in 92,2 odstotka, in sicer tudi na račun azijskih turistov. Kar 700.000 obiskovalcev tekem je namreč prišlo iz tujine. Na Zemlji živi približno 4,71 milijarde ljudi, starih med 16 in 69 let, od tega jih 2,08 milijarde zanima tudi nogomet, nadalje pa kar 1,46 milijarde angleška premier league (raziskava podjetja Repucom, 2013). Številke so še bolj zgovorne zgolj na azijskem primeru: med dobro milijardo Azijcev, ki jih vznemirja nogomet, jih kar 820 milijonov najraje prek TV gleda angleški klubski nogomet.

Potencial so zaznale tudi multinacionalke, kot so Goldenway, Samsung, Standard Chartered, Chang in druge, ki krasijo napise na majicah angleških klubov. Učinek oglaševanja v angleškem nogometu je viden tudi na notranjem azijskem trgu. Klubi, katerih tekme največ predvajajo na globalnem trgu, so ManUtd (54.827 ur prenosov v sezoni 2010/11), ManCity (52.606), Arsenal (52.425), Chelsea (50.670), Liverpool (47.955), Tottenham (44.800) ...