Ante Šimundža: Antagonizem iz Ljubljane je privilegij za Maribor

Maribor bo v sredo v Ljudskem vrtu proti moskovskemu Spartaku začel svojo tretjo poglavje o ligi prvakov. Pri prvem leta 1999 je Ante Šimundža zabijal gole, pri drugem leta 2014 je bil glavni vojskovodja vijoličnih. Po krajšem ustvarjalnem počitku je od poletja trener vodilnega moštva v 2. SNL Mura.

Liga prvakov in Maribor sta neločljivo povezana z Antejem Šimundžo, pa vseeno, kateri od mejnikov, ki ste jih pisali z velikim začetnicami, vam je najbolj pri srcu?

O tem nikoli nisem razmišljal in jih nisem razvrščal po priljubljenosti ali težavnosti, vsak med njimi je bil poseben, lep in nepozaben. Pomenijo mi veliko, morda mi še največ pomeni to, da se jih bodo spominjali ljudje. Na to sem ponosen, osrečil sem navijače, vse, ki so tedaj živeli za Maribor in z njim trepetali ter točili solze sreče. Tudi Slovenija se je veselila.

Občutki ob slavjih so različni, zabijali ste odločilne gole, za preboj v ligo prvakov in za prvo zmago v Kijevu. Zablesteli ste na igrišču, nato še ob njem. Dosegli ste enak cilj, a v različnih vlogah. V kateri je bilo zahtevnejše?

Igralec in trener sta neprimerljivi vlogi, sta dve službi v istem poslu, a hkrati tako različni, kot sta dan in noč. Ko si v vlogi igralca, želiš biti vsak tekmo najboljši, na vrhunski ravni in venomer hočeš zabiti gol. Vsakomur bi privoščil, da bi lahko dosegel nekaj takšnega. Kot trener sem prehodil celotno pot, od pomočnika do glavnega trenerja in na koncu je bil uspeh sad nekajletnega dela.

Dejansko gre za različni poglavji, obenem sta bila enaka v končnem cilju.

Ni kaj enačiti, zahtevnejši je trenerski del, ki je predvsem obsežnejši, trener mora biti tudi odgovornejši v tem, kar dela. Kot igralec razmišljaš samo, kako boš del moštva oziroma kako boš izkoristil priložnosti, ki ti jih ponudi moštvo. Trener mora biti povezovalen in ko se kaj velikega zgodi, pomeni, da se je to zaradi tega, ker si svojo nalogo opravljal na zares visoki ravni. Trenersko delo je imelo rdečo nit, zmeraj smo nadgrajevali nekaj, kar smo že dosegli.

Trenerji imate raje, da raje gradite sami, kot da za nekom popravljate napake. Vi ste na vijolično klop sedli kot »mehanik«.

Vsakdo bi raje gradil po svojih načrtih in željah, ampak prihodnosti včasih ni mogoče načrtovati. Priložnost se mi je ponudila, izzivu se ni bilo mogoče upreti. Ni bilo lahko, spomnim se, da sem začel s porazom v evropski ligi proti Wiganu, nato smo premagali Olimpijo. Ta zmaga nam je dala moč in pozitivno energijo. Dejali smo si, da bomo poskušali izvleči čim več, kar je bilo mogoče. In smo, spomladi smo igrali v Evropi, najpomembnejše pa je bilo, da smo lahko začeli znova. Pri tem ne morem mimo odlične podpore kluba, ki je najmočnejši v logistiki.

Odšli ste, kot ste prišli – v uvodnem delu sezone po neuspehu v kvalifikacijah za ligo prvakov in po Olimpijini zaušnici v ligi. Se ni bilo mogoče izogniti vašemu umiku?

Še zdaj trdim, da sem se takrat odločil pravilno in odstopa ne obžalujem. V dveh letih in v tako kratkem času ni bilo mogoče doseči več, zasičenost je opravila svoje. To obdobje je zahtevalo izjemne napore, bilo je zahtevno, toda to je bil tudi privilegij.

Maribor se je v velikem slogu in hitro pobral iz krize. Zakaj?

Ni me presenetilo, ker je postal lačen zmag in uspehov. To je pogrešal in zaradi tega sem tudi odšel. Ko sem pogledal v ogledalo, sem videl, da sem brez moči, da bi v moštvu lahko sprožil lakoto po zmagovanju. Toda to je povsem normalen proces, ki se mu tudi Maribor ni mogel izogniti po tako uspešnem obdobju.

Kdaj ste začutili, da bi lahko prenovljeni Maribor poletje končal v ligi prvakov?

Kaj se je videlo, kaj je izgledalo ali kaj se je dalo čutiti je težko pojasniti. Verjemite mi, da se nisem ukvarjal s tem. Vedel sem, da je Maribor posebno moštvo, da ga v Ljudskem vrtu obdaja posebna energija in da so čudeži mogoči. Spremljal sem SNL, Maribor, ampak zgolj kot navijač. V analize, zakaj in kako, se nisem spuščal, moje zanimanje se je stopnjevalo iz tekme v tekmo.

Ste bili presenečeni nad razpletom kvalifikacij za ligo prvakov?

Maribor je izjemno ambiciozno okolje, v njem delujejo ljudje, ki tekmujejo. Ko so začutili, da se jim ponuja priložnost, so apetiti porasli. Tekmovalna energija je dobila zmagovalno moč. Mnogi bodo dejali, da je imel srečo pri žrebu. Res jo je imel, ampak v vseh tekmah je bil Maribor močnejši in si je zaslužil ligo prvakov, ker je bil boljši. Kje je je njegova glavna moč, se sprašujejo domala vsi, ki niso blizu Maribora. Njegova moč je v organizaciji, v načrtnem delu, pragmatičnosti, spoštovanju tekmecev in tekmovanj, delovni disciplini, redu. To je Maribor.

In je Zlatko Zahović, Marcos Tavares, pa še stotine, tisoče drugih, mar ne?

Seveda. Samo poglejte navijače ali neuničljivi duh Marcosa Tavaresa, ki bo lahko še nekaj let igral tako učinkovito. Vesel sem, da se je prebudil Damjan Bohar, saj je že igral na visoki ravni in se znova dokazuje. Nepogrešljiv je Jasmin Handanović. Vedno sem bil njegov zaveznik in občudovalec, ker sem videl, koliko se je trudil, kakšno željo je imel. V vseh pomembnejših tekmah je bil med boljšimi, če ne najboljši.

Kaj lahko Maribor opravi v skupinskem delu tekmovanja v LP?

Še enkrat sem bom vrnil k temu, kaj in kdo je Maribor. Je tekmovalen in ima zmagovalen značaj. Takšen je bil od prvega dne samostojne Slovenije in tako je bil nastavljen. Tako sem ga čutil kot igralec in kot trener. Zato tudi njegove možnosti gledamo skozi njegov značaj. In Maribor bo v Ljudskem vrtu vedno močan in že v prvi tekmi lahko zasuka napovedi o avtsajderski vlogi. Spartak je gotovo šibek člen v skupini, slabo je štartal v domače prvenstvo, ni samozavesten in ni prepričljiv. Toda še vedno je prvak, ki je bil boljši od najmočnejšega in najbogatejšega Zenita. Trenutno stanje je zelo pomembno, ampak v Mariboru je bilo vsem tekmecem ne glede na ugled in sloves zelo težko.

Po daljšem premoru ste znova v trenerskem sedlu in znova v Murinem. S čim so vas prepričali Prekmurci?

Bili so najvztrajnejši, a pomembno je bilo, da sem začutil, da vodilni ljudje kažejo željo po napredovanju. Sam pri sebi sem tudi razčistil, da delati zaradi dela nima smisla, da me motivirajo veliki izzivi in ambicije. V Prekmurju sem se vedno odlično počutil, imel sem že uspešno športno zgodbo in vesel sem, da se je Prekmurje nogometno prebudilo. Spodbudile so me ambicije kluba, ne nekakšni načrti, da v dveh, treh letih poskušamo napredovati v 1. SNL, marveč da se takoj in z zvestimi navijači Mura vrne tja, kamor sodi – med najboljše.

V Sloveniji je biti odstavljeni ali odstopljeni trener Maribora in Olimpije skoraj »smrtna obsodba« za nadaljevanje kariere. Celo doma se zapirajo vrata, kaj šele, da bi se odpirala v tujini. Ste se počutili kot poraženec?

Kakšen poraženec neki? Obdobje pri Mariboru je bilo uspešno in sem ponosen na to, kar sem dosegel in tudi ni res, da ni mogoče prodreti v tujino. Moja želja je bila odhod v tujino, vendar se mi zaradi različnih razlogov ta ni posrečil. Vodenje Mure ni korak nazaj, marveč izziv, v katerem bom lahko uresničil svoje cilje o strokovnem napredovanju in tudi osebnostnem. V vsaki zgodbi, ki je napredna in je ambiciozna, se splača biti njen del. Če jo soustvarjaš še toliko bolj.

Že v uvodnih kolih 2. SNL je Mura opravičila vlogo favoritinje. Toda kako ocenjujete organizacijsko preobrazbo drugega najmočnejšega klubskega tekmovanja?

Od prvega dne, ko smo začeli sodelovati, je cilj jasen. Postavili smo se kot se favoriti postavijo in od naše drže, vloge, ne bežimo. Veseli me, da na igrišču potrjujemo prvoligaške ambicije in moč, toda držimo se pravil, da gremo korak za korakom in iz tekme v tekmo. Na koncu bomo seštevali točke in kaj nam bo seštevek prinesel, bomo šele videli. Nova podoba 2. SNL pa je pomemben korak naprej k popularizaciji nogometa. Samo 1. SNL ni dovolj za dvig kakovosti in priljubljenosti nogometa. Tudi v razvitih državah so nižjeligaška tekmovanja atraktivna, zanimiva in profesionalna. Zato, ker nogomet napreduje na vseh ravneh in je posel. Niso so vsi igralci dobri za prvo ligo, so pa zato za drugo, tretjo. Naša liga s 16 klubi pomeni korak naprej, morda učinek ne bo takoj viden, bo pa v prihodnosti. Še zdaj je vidnejša v medijih in derbiji, kakršen je bil prekmurski v Lendavi pred 3000 navijači je za slovenske razmere izjemen spektakel. Liga 16 je zadetek v polno!

V slovenski reprezentanci so nogometaši Maribora prej redkost kot pravilo. Maribor že nekaj let žanje uspehe, reprezentanca nazaduje. Mar čutite antagonizem med glavnim mestom, selektorjem, nogometnimi avtoritetami ter Mariborom?

Še kako ga čutimo, ampak to pomeni, da povprečnost nam ni dovoljena. Ko so Olimpija, Domžale ali Gorica blizu Maribora, so vsi veseli, Maribor pa je tako visoko, da ga povprečnost ne zanima. To ga dela boljšega in je tudi prav. Če bi bili vsi zadovoljni, bi bilo nekaj narobe. To je tekmovalnost ljudi in idej, tako je povsod v Evropi. Za Maribor je to tudi neke vrste privilegij in dejstvo je, da se mariborskih uspehov doma in v Evropi veseli vsa Slovenija.