Devet let je Simeone trener drugega madridskega nogometnega velikana Atletica. Argentinec je madridsko moštvo popeljal v evropski vrh, pod njegovo taktirko je postal eden od največjih in najboljših evropskih klubov. Toda ta pot med velikane je bila vse prej kot poceni ali zgolj sad srečnih naključij in Simeonovih trenerskih veščin. Kot pri drugih je imela ozadje tudi v trošenju. Tudi prekomernem.
Atletico in »El Cholo« nista svetnika ali čudodelnika. Vsi uspehi in zmage imajo ozadje v denarju, velikih vložkih. In teh je bilo v devetletnem obdobju Argentinca na Atleticovi klopi skoraj na ravni šejkov z Arabskega polotoka.
Vrhunec zapravljivosti rdeče-belih je bilo lansko poletje. Po rekordni prodaji Antoinea Griezmanna Barceloni je sledil še rekorden nakup. Mladi portugalski zvezdnik Joao Felix je stal kar 126 milijonov €. Drugi najdražji nakup je presenetljiv: Francoz Thomas Lamar je stal 70 milijonov €, štiri več kot Diego Costa ob vrnitvi iz Anglije.
Rekordna odškodnina za vratarja Jana Oblaka 16 milijonov € se je že debelo obrestovala. Še bolj bi se, če bi se Atletico odločil prodati Škofjeločana, ki ima odškodninsko klavzulo 120 milijonov €. Toda Atletico in Simeone sta imela tudi nekaj res velikih fijaskov. Kolumbijec Jackson Martinez je stal kar 37,5 milijonov €. Atletico je imel srečo, da so ponj prišli Kitajci in ga preplačali, saj so za napadalca plačali kar 42 milijonov €. Tudi Francoz Kevin Gameiro je bil vse prej kot poceni. Prišel je za 30 milijonov € in tudi hitro odšel.
Zanimivo, Oblak, kot nedotakljivi Atleticov mož, je bil med »Balkanci« vseeno najcenejši nakup. Hrvat Šime Vrsaljko je prišel za enak znesek, njegov rojak Mario Mandžukić iz Bayerna za 22 milijonov €, najdražji pa je bil branilec Stefan Savić. Za Črnogorca je Atletico plačal 24 milijonov €.
Koronavirus je ustavil Atleticovo trgovanje. Letošnje poletje je kupil le enega igralca, hrvaškega vratarja Iva Grbića (branil je za zagrebško Lokomotivo), za katerega je plačal 7 milijonov €.