Tiskane izdaje
Duanj - Junijska dunajska sobota v sončnih žarkih v vselej živahnem okolju priljubljene Muzejske četrti. Nič novega pravzaprav, le da so se na včerajšnji dan med kopico navadnih turistov, pa naj si gre za ameriške in azijske radovedneže ali tiste enodnevne iz bližnjih krajev, pomešali še številni nogometni navdušenci. Predvsem občudovalci nemških in španskih nogometašev, nocojšnjih finalistov evropskega prvenstva. In tako smo se priključili vrvežu in nato tudi živahnemu novinarskemu pogovoru z legendarnim Franzom Beckenbauerjem ter Fernandom Hierrom, dolgoletnim Realovim asom, zdaj športnim direktorjem španske nogometne zveze.
Omenjena Muzejska četrt v zadnjih tednih diha po nogometno in še posebno je živahno tam, kjer se predstavlja Adidas. Dobra volja je v taboru tega opremljevalca razumljiva, saj sta obe reprezentanci v finalu »njegovi«, poleg nemških in španskih pa imajo prepoznavne »tri črte« še francoski, grški in romunski dresi. Središče pozornosti je kajpak pripadlo finalistoma in njunima včerajšnjima »veleposlanikoma«, Beckenbauerju in Hierru.
Prvi se je nenehno sprehajal med duhovitostjo in resnim, umirjenim, »nemškim« razmišljanjem ter že na začetku nasmejal rojake, španskim poročevalcem pa nakopal malce grenkobe z napovedjo današnjega razpleta: »Kot se za finale spodobi, bo boj hud. Pričakujem neodločen izid po 90 minutah, podobno tudi v podaljšku, nato pa nemško zmago po enajstmetrovkah ...« Tudi Hierro, vrsto let reprezentant, a brez velike lovorike v rdeče-rumenem državnem dresu, se je podobno kot špansko občinstvo grenko nasmehnil in »cesarju Francu« odgovoril: »Verjamem v to naše moštvo in tudi zmago v rednem delu.«
Dežela z evropskega jugozahoda bo imela svoje nogometaše po 24 letih v finalu evropskega prvenstva - takrat v Parizu niso bili kos gostiteljem -, Nemčija pa je bila nazadnje v sklepni predstavi in jo tudi dobila junija '96 na še starem Wembleyju. »Če gremo kar lepo vrsti, ugotovimo, da ta sedanji 'elf' v teh dneh ni posebno blestel. Predstava s Poljsko je bila na visoki ravni, nato s Hrvaško in Avstrijo 'tako-tako', pa s Portugalsko spet lep večer, a nato s Turki vrnitev v omenjeno rubriko 'tako-tako'. Ha, potem je danes spet na vrsti vzpon,« se je vnovič lotil tudi šaljivega razmišljanja Beckenbauer, kapetan ob prvi nemški lovoriki na EP leta 1972 v Bruslju, nato pozneje le enkrat selektor »elfa« na prvenstvu stare celine, in sicer v domovini.
Leto 1988 je sicer nogometni Evropi in tudi širše najbolj ostalo v spominu po oranžnem »dream teamu« in van Bastnovi mojstrovini v finalu proti Sovjetski zvezi. »No, sam se bom pa teh dni v Nemčiji spomnil tudi po polfinalni smoli naše reprezentance. Prav s temi Nizozemci smo vodili, nato so oni izenačili iz sporne enajstmetrovke - zakaj neki se smejite, 'penal' je bil izmišljen ... - gol za zmago pa so nam zabili v zadnji minuti,« je včeraj pripovedoval sicer že tradicionalno zgovorni Bavarec. A tako kot na omenjenem prvenstvu z asi kova Lothar Matthäus, Jürgen Klinsmann ali Rudi Völler kot tudi na zadnjem velikem tekmovanju pred dvema letoma v domovini je bila nemška igra precej bolj tekoča in tudi urejena od sedanje v teh avstrijsko-švicarskih dneh.
»Strinjam se, povsod po Nemčiji se sprašujemo, zakaj je tako,« nam je prikimal in nadaljeval: »Moštvo pa je pravzaprav enako kot pred dvema letoma. No, finale je poseben dogodek, v katerem Nemčija nikdar in nikjer ni avtsajder.« Sodeč po videnem, denimo prav nazadnje v polfinalu, pa je vendarle španska vrsta ta čas prepričljivejša in zato ni bilo presenetljivo, ko je Hierro po pozornem poslušanju »cesarjevih« besed sam pristavil: »Res, kar čutim, da se nam ponuja sanjska priložnost. To moštvo je sposobno prvič po že oddaljenem letu 1964 vrniti lovoriko v Španijo!«
Iz tiskane izdaje Nedela
