Bolj srčnega in bojevitega ni

Nogomet: Završki mož odločitve Peter Murko je šele pri 29 letih debitiral v 1. SNL.

Objavljeno
24. september 2013 11.26
Gorazd Nejedly, šport
Gorazd Nejedly, šport
Ljubljana – Junaki so v modi. Završki, ki je v nedeljo v ligaškem nogometnem derbiju »sklatil« Maribor, je Peter Murko. »Nič naju ne združuje,« je bil nekoliko hudomušen štoper Zavrča, ki je vsaj za en dan krepko izstopil iz sence »enega in edinega štajerskega slavčka« Damjana.

»Samo to mi še manjka,« je Peter pribil, da je opravil s podobnostmi s slavnim »rojakom«, je pa prijatelj še z enim nogometnim Murkom – nekdanjim vratarjem Maribora in zdaj Aluminija Tomažem.

Peter je te dni slaven. »Nikoli ne puščam mobilnega telefona v slačilnici. Toliko sporočil in klicev, kot sem jih imel po tekmi z Mariborom, pa še nisem imel,« je bil iskriv očka 6-letne Tie in partner srčne izbranke Bojane. Med dobrimi 2000 gledalci derbija drugega in prvega je bilo morda celo največ njegovih navijačev. »Bojanini in moji starši so najzvestejši navijači, veliko je bilo tudi prijateljev, velika večina je vijoličnih privržencev. Toda nihče med njimi mi ni zameril, da sem zabil gol,« ni skrival navdušenja novinec v 1. SNL, ki je odraščal v Staršah, živi pa v Zlatoličju pri dekletu.

Petrova dejanja so junaška. Ko je pred dvema letoma nesebično in pogumno iz mrzle Drave reševal žensko v stiski, je bil eden od kandidatov za naziv slovenskega junaka leta. »Ponosen sem na to, kar sem storil, in na to, da sem bil tudi v Petrolu, kjer delam, deležen pozornosti vodilnih mož. Med drugim je predsednik uprave Tomaž Berločnik izpostavil moj pogum in srčnost,« se je – upravičeno – pohvalil strelec svojega prvega gola v najmočnejši slovenski ligi, zaradi katerega v teh dneh marsikateri voznik toči gorivo na zadnji črpalki pred hrvaško mejo v Podlehniku.

Svojo nogometno pot je Peter opisal z naslednjimi besedami: »Kaj te vem,« je začel v pristni »mariborščini«, čeprav je priznal, da je Ptujčan po srcu, in nadaljeval: »Nisem bil kdo ve kako tehnično nadarjen nogometaš. A težko bi našli bolj srčnega in bojevitega igralca, kot sem jaz. Priznam, da mi je kot štoperju všeč znano branilsko vodilo, da kdor leži, ne beži, a pri uveljavitvi štoperske avtoritete ne uporabljam grobosti. Ne vem, morda se mi je v nedeljo povrnilo 23 let odrekanja. Vse življenje sem se trudil, da bi lahko igral nogomet. Ni se mi posrečil preboj med najboljše ali vidnejše igralce, morda tudi zaradi tega, ker se nisem povsem posvetil nogometu. Tega nisem zmogel, moral sem tudi kaj zaslužiti in sem se zaposlil,« je govoril, kot da bi se mu odvezal jezik.

Peter je visok samo 182 cm, kar za štoperja ni višina, s katero bi lahko ustrahoval napadalce. Šele v 30. letu starosti se je prepričal, da bi si lahko že prej prislužil priložnost. Završko zgodbo o uspehu pa je zaokrožil z naslednjimi besedami: »Brata Vuk (Miran in Roman, op. p.) sta ključna moža za naš uspeh. Tukaj se ve, kdo pije in kdo plača. Klub dosledno sledi svojim ambicioznim ciljem.« Kako enostavno, bi lahko še dodali.