Boris Popovič, koprske igre je konec

Kakšna bo neskladna poteza Borisa Popoviča? To bi bilo lahko nagradno vprašanje za slovenske nogometne kibice, potem ko je najbrž izgubil še zadnjo bitko za nateg upnikov FC Koper, med njimi največjega Milana Mandarića. Po zavrnitvi zahteve o poenostavljeni prisilni poravnavi višjega sodišča se je za FC Koper in župana preigravanje tekmecev končalo. Najbrž z avtogolom za klub in predvsem za Popovićevo nadaljnjo kariero lokalnega šerifa. Klub bo, če se »stric iz Amerike« ne bo prelevil v prijaznega in čutečega za nesreče drugih možakarja, šel v stečaj in najnižjo ligo. Da se bo, so minimalne možnosti. Mandarića je spretni »Pope« že tolikokrat nasankal, da bi še en odpustek brez posledic za župana resno sprožil pomisleke o zdravju prvega moža ljubljanskega kluba. Pri tem ne kaže izpustiti vloge nekdanjega Popovičevega zvestega sodelavca, zdaj hudega nasprotnika in sedanjega Mandarićevega odvetnika Francija Matoza. 

Popovičevo vladanje s končnim popolnim porazom na županskih volitvah in prestopom med navadne državljane (ali kar v kakšno drugo ustanovo) sem napovedal, ko je lani Popovič prek svojih oprod in menedžerskih prevarantov od nekdanjega poslovnega prijatelja in hišnega gradbinca Anteja Guberca na precej grob način prevzel vajeti kluba ter se po domače lotil naskoka na ligo prvakov. Popovič svojih mokrih sanj o tem, da bi nekoč tudi v nogometu zasenčil Ljubljano ali Maribor, nikoli ni skrival, prav tako tega, da motivi za eno od najprestižnejših bitk v civilni sferi niso zgolj športni. Zgledov mu ni manjkalo, še posebno ne v nogometno razvitejši soseščini v Italiji, kjer je imel v podobi Silvia Berlusconija vzornika par excellence. Pa tudi v Sloveniji v zanj nedosegljivih padlih gradbenih mogotcih, SCT-jevem Ivanu Zidarju in Primorjevem Dušanu Črnigoju. Karkoli si kdo misli o njiju, za Popoviča sta bila gospoda. Krog se je sklenil. Popovičev vzpon, povezan z nenehno hojo po robu, se je začel v nogometu in se bo, kot kaže, pri njem tudi končal. Prvo kratko predsedovanje klubu mu je koristilo za prvi uspešen naskok na županski stol, a je tudi že nakazovalo modus operandi nekdanjega slovenskega relista številka ena, uspešnega poslovneža, plejboja. Plačevanje igralcev na roko, poslovanje mimo računov, izigravanje upnikov ..., vse za zmago Kopra in predvsem svojo.

Boris Popovič – marljivosti in zanesenjaštva mu res ni mogoče očitati – je predvsem anomalija slovenskega klubskega nogometa. Še zdaleč ni edina, je le napaka, ki je ušla iz nadzora vsem predsednikom Nogometne zvez Slovenije z zdaj prvim možem evropskega nogometa Aleksandrom Čeferinom na čelu. Ne bi bilo presenečenje, če bi se njegov naslednik – odvisno, iz katerega kroga bo prišel – začel spotikati z okostnjaki iz omare. FC Koper s Popovičem v glavni vlogi, na katerega je imel Čeferin možnost vplivanja, je že eden od neprijetnih okostnjakov.

Kaj sta Popovičeva izvirna greha, zaradi katerih se nogometni izračun ni izšel? Prvi in morda najusodnejši je, da o nogometu, ki ga ima izjemno rad, nima pojma, drugi pa, da za uresničevanje mokrih sanj ni pristavil niti enega svojega centa. Trošil je našega! Saj veste, s tujim denarjem je lahko razmetavati.

Nogomet se je in se bo v Kopru igral še naprej. S popoviči ali brez njih.