Boštjan Cesar, Bojan Jokić, kdo si še upa?

Najprej o domala zgodovinskem dosežku v Ljubljani, morda tudi Sloveniji. Nogometna reprezentanta Boštjan Cesar in Bojan Jokić (in tretji investitor Saša Abrić) bosta v ponedeljek javnosti pokazala, v kaj sta vložila dober milijon evrov. V Štepanjskem naselju bo odprtje športnega kompleksa »Baza – center športnega življenja«, ki je vzniknil v dobrega pol leta in v javno-zasebnem partnerstvu z Mestno občino Ljubljana.

Da bi v samostojni Sloveniji športni profesionalci milijonarji vrnili del zaslužka v družbo ali okolje, ki jim je delno omogočilo uresničiti sanje, v Sloveniji ni navada. Poznam dva primera, da sta nekdanja športnika izpeljala svoja projekta (ne vem, ali sta bila stoodstotna investitorja in brez pomoči države) in oba na Štajerskem. Nekdanji nogometni reprezentant Marinko Galić je v Radvanjah pri Mariboru postavil lastni športni center, upokojeni boksarski as Dejan Zavec pa na Ptuju svojo boksarsko dvorano.

»Dragić? Ne!« Tako kratko, jedrnato in s tonom, ki ni zvenel pozitivno, pa mi je na vprašanje, ali je v projekt za posodobitev športnega parka Ilirija in gradnje dvorane za košarko privabil najbogatejšega slovenskega športnika in otroka košarkarske Ilirije Gorana Dragića, odgovoril predsednik Zveze športnih društev Ilirija Marjan Dermastija. Uspešen poslovnež ima smele načrte z edinim športnim parkom v Ljubljani, ki ga župan Zoran Janković bržčas ne bo imel pod nadzorom. Spor o lastništvu je sicer še na vrhovnem sodišču, potem ko se je MOL pritožila na odločitev višjega sodišča, ki je Ilirijo dalo »ilirijanom«.

Poskusi vključitve športnih bogatašev v športno-poslovne projekte so bili praviloma neuspešni. Spomnim se, da so na Gorenjskem, ko so mrzlično iskali načine, kako rešiti hokej, vsi čakali na Anžeta Kopitarja. Anže ameriške sreče kajpak ni pustil ujeti v lovke lokalpatriotizma. Za kaj več v okolju, v katerem prevladujeta pregovorna škrtost in individualizem, bi bilo treba dobiti kar plebiscitarno zaobljubo. Kar ni naključje, Kopitar, Dragić, Nesterović, Oblak in drugi manjši milijonarji so svoj življenjski nazor vendarle oblikovali ali ga dopolnili v najbolj izostreni konkurenci – ne le športni, temveč tudi poslovni. Podjetniška in socialno všečna pravila igre jim je določil kapitalizem v vseh mogočih oblikah.

Pa vendar je za oblastnike in tiste, ki neposredno vplivajo na blaginjo družbe in državljanov, eden od velikih izzivov, kako spodbuditi dragiće, kopitarje, oblake, mazejeve ..., da del svojih zaslužkov oplemenitijo vsaj v dejavnostih, ki so povezane s športom. Saj so kot investicijski skladi, ki spijo na desetinah, morda celo stotinah milijonov evrov. Ampak bodimo iskreni, da bi od slovenskih športnikov pričakovali, da bi športno kariero oplemenitili z družbeno koristnim podjetništvom, kaj šele s samaritansko držo, bi bilo licemersko dejanje.

Mimogrede, eden od odličnih poznavalcev poslovnega stanja duha v Ljubljani mi je zaupal, da v Cesar-Jokićev javno-partnerski projekt ne bi šel. »Če ne prej, se bosta streznila čez 30 let,« je bil jasen. Takrat bo »Baza – center športnega življenja« šla v lastništvo MOL. Toliko o zaupanju in vzdušju.