Brazilca Vicenteja trese že ob misli na mraz

Iz Larenjala Pauliste, približno 250 kilometrov oddaljenega od brazilskega največjega mesta Sao Paulo, je športna pot v Slovenijo zanesla nogometaša Williama Franklina Vicenteja. Poldrugo leto je nosil klubski dres Gorice, poleti pa je podpisal triletno pogodbo z Olimpijo.

Slovenija zanj torej ni več neznanka, kljub temu pa se še ni popolnoma privadil novemu okolju. Največja ovira je jezik. »Nekaj malega sem se naučil, večinoma vljudnostne besede in pozdrave, pa številke in živila, tako da lahko grem v trgovino ali na tržnico po nakupih. In seveda osnovne nogometne izraze, da lahko sledim treningu,« se je triindvajsetletni Brazilec znašel za prvo silo. Potuho za počasnost pri učenju mu je ponudila italijanščina. »S portugalščino vleče korenine iz romanske skupine jezikov, zato mi je bila blizu in sem se je hitro naučil. V Novi Gorici pa tako devetdeset odstotkov ljudi razume in govori italijansko, zato je komunikacija zlahka stekla.« Čeprav tudi v Ljubljani veliko prebivalcev govori italijansko, je selitev v glavno mesto spremenila razmere. »Profesorica slovenščine iz Nove Gorice je bila tako prijazna, da me je povezala s kolegico, in ob zasebnih učnih urah bom bolj resno prijel v roke knjige,« je napovedal.

Ovinek čez Nemčijo

Na poti do Slovenije je Vicente naredil ovinek čez Nemčijo. »Po prvem dogovoru bi moral igrati za Duisburg. Trener me je sprejel, z vodstvom kluba pa smo se razšli pri denarju. Nismo se mogli dogovoriti in moj domači agent me je povezal z Mirsadom Kerićem, tako da sem po mesecu dni odšel h Gorici. Lepo so me sprejeli in tistega časa se bom vedno z veseljem spominjal,« je opisal nepričakovani zasuk.

Ko je pred dvema letoma iz Južne Amerike odrinil v Evropo, se Vicente ni ubadal s prehodom v novo, po navadah in kulturi drugačno okolje. »Po prvi profesionalni pogodbi z brazilskim klubom Atletico Sorocaba sem od trinajstega leta živel sam, ločen od družine, in sem se moral zgodaj postaviti na svoje noge. Selitev v Nemčijo mi zato ni vzbujala nikakršnih strahov,« je pojasnil, da je že doma dozorel in se privadil samostojnemu življenju. »Gorica je bila zame dobra rešitev. V Slovenijo sem prišel motiviran, v meni so se nakopičila pričakovanja, da bom veliko igral,« je brez težav sprejel spremembo prvotnih načrtov. Toda vajenemu brazilskih velemest in nenehnega vrveža na ulicah mu je bila Nova Gorica zaradi majhnosti nenavadna. »Drugače je kot pri nas, pogrešal sem več restavracij in dogajanja. Začetek je bil težak tudi zato, ker nisem imel znancev, prijateljev. Počasi pa je le šlo, privajanje sta mi olajšala dva rojaka v klubu, potem sem se povezal še z nekaj Brazilci na drugi strani meje.« Sčasoma je tako vzpostavil svoj, brazilsko-slovenski ritem življenja.

Lani decembra se je poročil in za njim se je v Slovenijo preselila še žena Priscila. »Ko sem bil sam, je bilo težje, zdaj imam ob sebi sopot­nico in prijateljico, kar dobro vpliva name. Doma in na zelenici. Nogomet ni samo brcanje žoge, ko si zadovoljen z zasebnim življenjem, tudi bolje igraš,« je prepričan, da mu je zakonski stan v prid. Dom sta si začela ustvarjati v najemniškem stanovanju v Radomljah, diplomirana pravnica pa se je prelevila v gospodinjo. Vlogo je sprejela samoumevno. Oba sta namreč evangelista in se držita naukov svoje veroizpovedi. »Moški mora priskrbeti denar, žena pa ima na skrbi dom,« sta v en glas potrdila, da soglašata z evangeličanskim pogledom na svet.

Prednost majhnosti

Vicente je že pred časom nehal vleči vzporednice med velikostjo domovine in stare celine, razdrobljene na večje ali manjše države, v Sloveniji pa je spoznal prednosti, ki jih ponuja majhnost. »Potrebujem zgolj 20, 25 minut in sem v Ljubljani. Vse je tako blizu, če se odpraviš na potepanje, v enem dnevu lahko veliko vidiš. Ob igranju sem spoznal velik del države, predvsem mesta s prvoligaškimi klubi, ženo pa sem najprej peljal na čudoviti Bled. Rada skočiva tudi na obalo,« mu je všeč, da se lahko po uri vož­nje že ohladiš v morju.

Za Radomlje se je Vicente odločil zaradi treninga, saj nogometaši Olimpije trenirajo v Kamniku. V ljubljanskem klubu bi rad napredoval, izkoristil izjemno hitrost, ki jo premore, in potešil tekmovalne ambicije. »Prvo sezono v Gorici sem kar dobro igral, lani pa mi ni šlo najbolje. V 34 tekmah sem dosegel le tri gole. V Olimpiji sem v devetih nastopih mrežo zatresel že štirikrat. Goli seveda niso edino merilo. Kot napadalec iz druge vrste imam še druge naloge in pripravljam akcije, podajam uporabne žoge soigralcem. S svojo igro nisem povsem zadovoljen, ker še vedno preveč niham. Rad bi se ustalil, utrdil, dvignil povprečje na višjo raven. Mislim, da v Olimpijinem dresu igram dobro, toda lahko bi bilo še bolje, zato verjamem, da bo šlo navzgor. Ermin Šiljak je odličen trener. Na igrišču je trd, zahteven in odločen, zunaj zelenice prijateljski in prijeten. Prepričan sem, da se bom veliko naučil, upam, da bom izkoristil svoje prednosti in klubu pomagal do konkurenčnosti na evropski ravni,« si Brazilec obeta osebni in klubski napredek.

Dežela enakih možnosti

Brazilski nogometaš si torej košček za koščkom počasi sestavlja novo življenje. Poklicno in zasebno. Slovenija mu je prirasla k srcu, kot njeno glavno značilnost, ki ga je navdušila, pa je omenil drugačen družbeni sistem: »Razmere, ki jih omogoča država, so veliko boljše kot pri nas. Če si v Braziliji med reveži, ti veliko stvari preprosto ni dosegljivih, finančno šibki trčijo ob zaprta vrata. V Sloveniji pa ni razlik. Vsem so dostopne zdravstvene storitve, dosegljiv jim je osnovni standard s hišo ali stanovanjem, avtomobilom, skratka, država daje možnosti vsem.« Pred bližajočo se jesenjo ga skrbi le zima: »Strašno sem zmrzljiv, mraz je zame poguben. V Novi Gorici je podnebje bolj blago, pa je še nekako šlo. Kadar je pihalo, sem se zakopal doma, in če ni bilo treba, nisem šel iz stanovanja. V notranjosti pa je drugače, zato se zime pošteno bojim. S snegom sem se že srečal, lepo ga je videti, toda povezan je z nizkimi temperaturami. Ob misli na mraz pa me že zdaj strese.«