Tiskane izdaje
Katarski milijoni so Paris Saint Germainu prinesli nekatere nogometne zvezdnike, toda pravih lovorik (še) ne. Slavje v domačih tekmovanjih s skromno konkurenco ne prinaša razburljivosti, za evropski naskok pa pariškemu klubu ne primanjkuje zgolj bolj povezana ekipa, ampak tudi močnejša diplomacija v zakulisju.
Po decembrskem žrebu parov osmine finala je bila nogometna javnost skoraj enotna – vroči PSG je nesporni favorit proti opešanemu Real Madridu. Toda vsi vendarle niso tulili v isti rog. Vedeli so namreč, da se lahko v treh mesecih marsikaj spremeni. In se je. Prav tako so predvidevali, da bo Realov stroj spomladi deloval na višjih obratih kot jeseni. In ravno to se dogaja. Za nameček pravi poznavalci vedo za zakonitosti lige prvakov, v kateri največkrat odločajo prekaljenost, samozavest in diplomacija. Tega pa ima Real mnogo več od PSG.
Katarski bogataši so k PSG prišli leta 2011. Ker s Francijo nimajo posebnih čustvenih povezav, so pariški klub prevzeli s samo enim navdihom – da bi zmagali v ligi prvakov, najpopularnejšem klubskem tekmovanju na svetu. Vanj so vložili na stotine milijonov evrov, s svojim visokim kupčkom denarja so prepričali številne zvezdnike, toda vsako sezono znova jim spodleti, ker nimajo ekipe. Tudi tekmi z Realom sta razkrili, da je pariška zasedba precej neuravnotežena in nepovezana.
Spirala negotovosti in strahu
»Nismo naredili tistega, kar bi morali,« je bil jasen predsednik PSG in glavni mecen Nasser Al-Khelaifi. »Pogovoriti se moram z igralci. Vsi skupaj smo pošteno jezni, toda za prihodnost moramo najti rešitev. Povsem očitno je, da moramo delati še bolj trdo in imeti več zrelosti. Jasno je tudi, da lige prvakov ne moreš osvojiti čez noč.«
V marsičem pariške nogometaše še vedno preganja lanski polom v Barceloni. V katalonsko prestolnico so lanskega marca prišli s štirimi goli prednosti, toda zapravili so prav vse, da še zdaj ne morejo povsem verjeti, kaj so izpustili iz rok. Namesto da bi svojo identiteto gradili na veliki zmagi proti najuspešnejši ekipi zadnjega obdobja, so dobili zaušnico, da ne spadajo med evropsko elito. In prav to PSG najbolj primanjkuje – evropski uspeh, iz katerega bi lahko črpal samozavest, nekaj kar bi mu v najtežjih trenutkih predstavljajo pozitivno preteklo izkušnjo. Tega nima, zato je vseskozi v spirali negotovosti in strahu. V sedmih sezonah, kolikor nad pariškim klubom bdijo katarski lastniki, je tako PSG v izločilnih bojih lige prvakov ugnal le tri klube: Valencio, Bayer Leverkusen in Chelsea.
Pariški veljaki so se po lanskem izpadu proti Barceloni in po letošnjem porazu v Madridu pritoževali nad sodniki. Zagotovo so imeli prav, kajti oba španska kluba sta slavila tudi zaradi sodniške pomoči, toda to kaže na razmerje moči med starimi silami in novodobnimi izzivalci. Pred povratnim obračunom z Realom so vodilni možje PSG vršili javni pritisk na sodnike, naj vendar sodijo enakovrednejše, toda Evropski nogometni zvezi in sodnikom takšen kraval zagotovo ni bil po godu. Hkrati so pri PSG dokazali, da njihova težava nikakor niso sami igralci, ampak tudi vodstvo, saj boljšega statusa pri sodnikih zagotovo ne dosežeš z javnim obtoževanjem, ampak s premišljenimi potezami v zakulisju. Morda bi zato katarski lastniki bolje ravnali, če bi kaj več denarja namenili za kakšnega lisjaka z dolgoletnimi izkušnjami v nogometni diplomaciji.
Kdo bo novi trener?
Nasser Al-Khelaifi zagotavlja, da bo Neymar zagotovo ostal v Parizu, kar verjetno drži (vsaj za naslednjo sezono). Manj zavzeto je katarski šef branil trenerja Unaia Emeryja, ki bo zapustil PSG tudi z lovoriko v francoskem prvenstvu. Pred časom so v Parizu sicer že imeli Carla Ancelottija, toda izkušeni Italijan je takoj pobegnil, ko je dobil mnogo mikavnejšo ponudbo iz Madrida. Problem torej ni samo, kako dobiti dober kader, ampak tudi, kako ga zadržati. In še ena težava je – Kylian Mbappe je uradno to sezono pri PSG samo na posoji, zato bodo morali 180 milijonov evrov odškodnine zabeležiti v bilanco za prihodnjo sezono, kar bo v ogromni meri obremenilo proračun in borbo s finančnim fair-playem Uefe. Manevrskega prostora za butično drage igralce je tako zelo malo.
