Calciomercato več kot le šport

Če res kaj pogrešam iz rimskih časov, pa ne vsak dan, samo dva meseca poleti in en mesec pozimi, je to calciomercato. Čudežna beseda pomeni tržnico z žogobrci, ki jih mešetarji, po novem jim rečejo menedžerji ali kaj podobnega, prodajajo, kupujejo, preprodajajo, posojajo, uvažajo, izvažajo, jim dvigajo ceno, polnijo klubske blagajne, včasih tudi spretno praznijo žepe lastnikov klubov. Pojem calciomercato je brezkončen!

Ko sem prvič po vrnitvi iz Rima omenil, da mi predvsem čez poletje bolj kot rimska vročina manjka calciomercato, so mi vsi, ki kaj vedo o tem fenomenu, zabrusili, da imam vendar ta trenutek s spletom in milijonom načinov za iskanje informacij tisočkrat več možnosti za spremljanje stanja na nogometni borzi, kakor sem jih imel kdajkoli v tistih pravih rimskih časih. Pa taki ugovori seveda ne zdržijo pravega kritičnega pretresa. Nobene povezave z resničnostjo nimajo!

Calciomercato, nogometna tržnica, namreč ni zgolj vedeti, kdo komu koga prodaja, kdo samo obljublja velike vložke v nove žogobrcarske upe, kdo pa res polaga na mizo milijone, navsezadnje tudi to, kdo koga vleče za nos. Calciomercato namreč od prvega julija do prvega septembra vsako jutro pomeni pohiteti na jutranjo kavico z rogljičkom za prvi vogal. V čisto pravo in edino »svojo« kavarnico, v barček, kjer vsa tvoja ulica najprej bulji v vse športne časnike, ki jih vsak dober oštir v času calciomercata naloži na mize ob vhodu. Vsi preberejo ali vsaj prelistajo vse športne dnevnike, vsaj trije že pomagajo ustvariti pravo podobo tistega dne, saj vsak dnevnik napoveduje in trdi nekaj svojega. Ko vsi vsaj preletijo novice o nogometnih prestopih dneva, leta, morda stoletja, kdo ve, vsi hkrati zagrmijo s komentarji, ugibanji, kritikami, zmerjanjem tega ali onega mešetarskega pridaniča, ki ničesar ne ve, prodaja nogometaša, ki še brcniti ne zna...

Vsako jutro se dobivajo sosedi, vsi izvrstni nogometni strokovnjaki, komentirajo, se prepirajo, napovedujejo, kaj se bo zgodilo do konca prestopnega roka. Takrat calciomercato ugasne, nič več razburjenja do novega leta, ko se mešetarska umetnost izkaže še enkrat, tedaj traja do svečnice. Od vznemirjanja navijačev z zgodbami o stanju na trgu je odvisno, koliko vstopnic bo prodal klub, koliko ljudi se bo še zanimalo zanj. Calciomercato je vsaj tako pomemben kot odločilne tekme.

Calciomercato kot tržnica za nogometaše se je začel v petdesetih letih prejšnjega stoletja, po drugi vojni, ko ni bilo dovolj starih nogometašev iz časov pred vojno, mladi še niso zrasli, za tujce pa tudi še ni bilo dovolj denarja. Nogometna organizacija je tedaj sprejela pravila, ki z majhnimi spremembami veljajo še danes. Nekoč so z majhnimi denarji kupovali velike talente, tudi največje svetovne zvezdnike. Potem so z velikimi denarji lahko kupili kogarkoli in karkoli, včasih je prišel brcat v Milano, Torino ali Rim pravi dragulj, drugič je spretni menedžer podtaknil kogarkoli.

Letos je calciomercato morda malo manj bogat in bahav kot nekoč, moji nekdanji sosedi pa se še vedno zbirajo za vogalom in ugibajo, komentirajo, napovedujejo, stavijo.. Denarja je manj. Še Berlusconi ni več, kar je bil, zato je za skoraj pol milijarde prodal 48 odstotkov svojega Milana. Celo Juventus, ki je z uvrstitvijo v finale lige prvakov presenetil ves svet, po malem razprodaja svoje dragulje.