Če postavi obrambni zid Real, ga lahko tudi Celje

Ljubljana – Le tri mesece je eden najobetavnejših trenerjev pri nas Tomaž Petrovič čakal na novo priložnost. Dobil jo je v Celju, kjer bo 38-letni Posavec iz Brestanice, s stalnim prebivališčem v Krškem, imel zahtevno nalogo: da po pomladitivi in pocenitvi na igrišču postavi na noge denarno izčrpano Celje.

Kako ste izkoristili nekaj mesecev odmora?

Vedno sem dejal, da nisem tako vsestranski, da bi lahko delal, kar bi hotel. Nogomet je moje življenje in trenerski posel je tisto, kar želim opravljati, zato dnevi brez dela niso bili počitniški. Seveda sem si vzel nekaj več časa za sebe in družino, ampak sem tudi pozorno in še bolj temeljito, kot če bi vodil moštvo, spremljal nogomet. Užival sem v vsem, imel dovolj časa za temeljite analize, tehten razmislek o tem, kaj sem v Krškem dosegel in na kakšen način, poskušal izpopolniti svoje nogometno znanje in ga vključiti v novo poglavje ...

Vabilo Celja je prišlo kot naročeno za vaš sloves ustvarjalca igralcev, a hkrati bi si morda zaslužili, da bi poskusili nadgraditi delo v klubu, ki se poteguje za lovorike.

Na vsak način si želim tudi bojev za lovorike in sem jih tudi vajen. V mlajših kategorijah smo vselej tekmovali za naslove, tudi s Krškim. Res pa je, da sem se uveljavil z mlajšimi. Pri Interblocku, na primer, sem vodil Andraža Šporarja, Miho Zajca, Blaža Vrhovca, Gregorja Bajdeta ... Celje je posebna priložnost in čeprav je v težkem položaju, ko ni na voljo veliko denarja, ko je ostal brez številnih igralcev, ima nekaj več. Celje je športno mesto, ima za slovenske razmere odlično razmere za vadbo in velik potencial v mlajših igralcih. Edino, česar nimam, je delo na dolgi rok. Ampak v nogometu ga ne moreš zahtevati, tudi v Celju ne. Zadovoljen sem s 'srednjeročnim rokom' in v njem bomo poskušali postaviti temelje za naprej. To moštvo premore potencial, bo pa nekaj mesecev trajalo, da se bomo stabilizirali in vmes selekcionirali zasedbo.

Z zvezdniki v minuli sezoni je bilo Celje za las prekratko v boju za Evropo, kam merite zdaj?

Maribor, Gorica, Domžale, ki imajo stabilnost in stanovitnost, ter navkljub težavam tudi Olimpija bodo še bolj odstopali. Moj izziv je, da bi Nino Pungaršek, Janez Pišek, Rudi Vancaš Požeg, Filip Dangubić, Lovro Cvek in drugi mlajši ob jedru izkušenejših tako napredovali, da bi se za njimi ozirali tudi tuji klubi.

Kako jih boste izbrusili, da bi izpolnili to željo?

Nogomet, ki ga želim uveljaviti, ima enostavno ime – inteligenca. Univerzalne formule nimam, moštva morajo znati igrati obrambno in napadalno. Tudi Real se postavi v obrambno postavitev, če je treba, zakaj se ne bi Celje? Odlika dobrih moštev je, da napadajo ali se branijo z desetimi igralci. Da vršimo pritisk z žogo, če ne gre, pa brez nje.

S Krškim ste se razšli zaradi vaše »neposlušnosti«, v Celju imate v športnem direktorju Janiju Žilniku nekoga, ki naj bi ga morali poslušati. Boste samostojno odločali?

Celje  je večji klub kot Krško. Samostojnost je osnovna zahteva, a hkrati se zavedam, da klub ne more biti odvisen od enega človeka. Obstajajo meje, preko katerih ni mogoče iti. Z Janijem korektno sodelujeva, nenazadnje se že poznava vrsto let. O tem, kako bomo igrali in s kom, na kakšen način bomo trenirali, to je v moji pristojnosti, on ima glavno besedo pri tem, koga bo pripeljal. In nad vsem bedi.

Vrsto let ste delovali v mlajših kategorijah in do obisti poznate razvojne procese v Sloveniji. Toda težko se je izogniti oceni, da slovenski nogomet vzgoji premalo igralcev višje dodane vrednosti po evropskih merilih. Zakaj?

V Sloveniji ne proizvedemo nič manj nadarjenih igralcev kot drugje. Omejeni smo na drugih področjih. Kljub vsemu je naš igralski bazen majhen, imamo solidne razmere za trening, ne pa vrhunskih, kot jih imajo tudi v manj razvitih državah. Kar imamo, je eno igrišče, nekaj rekvizitov in žogo. In navkljub vsemu do visoke kakovostne ravni ustrezno izbrusimo igralce za napredovanje. Kar potrebujemo, je zaupanje v sistem, ki se zgradi znotraj kluba. Kdor ga ima, ima tudi uspeh.

Ampak razvojni proces najbolj nadarjenih se nekje ustavi, igralci ne napredujejo, kot bi si želeli.

Nekaj je treba vedeti, Slovenija bo težko vzgojila igralca za takojšen prestop v veliki klub. Kar ni nič strašljivega, mi vzgajamo za evropske klube srednjega razreda, oni pa za največje. Toda prav v teh klubih vlada izjemna in neusmiljena konkurenca. Ti klubi tekmujejo med seboj in res 'na polno' proizvajajo igralce. Tu ni milosti in naši igralci praviloma plačujejo davek, ker niso dovolj pripravljeni za takšno selekcijo, ker je trenažni proces zahtevnejši. Zanj moraš biti pripravljen.