Boštjan Cesar: Pravila, kako postati kapetan, so znana

Ptuj – Boštjan Cesar je v tekmi proti Srbiji vpisal svoj 58. nastop za Slovenijo, ki je oktobra zmagala z golom Dareta Vršiča. »Cesi«, ki je tedaj nosil kapetanski trak, je na seznamu Slaviše Stojanovića najizkušenejši slovenski reprezentant. Tudi zaradi tega je 29-letni Ljubljančan bržčas najustreznejši sogovornik, ko beseda nanese na slovensko reprezentanco.

Od nedavne zmage nad Srbijo v Mariboru je minilo mesec dni, v torek pa je že na sporedu prijateljska tekma z Združenimi državami Amerike, nekakšen uvod v ciklus kvalifikacij za svetovno prvenstvo, ki ga bo leta 2014 gostila Brazilija. Čeprav je do tekmovalnega začetka bojev za mundial še skoraj leto dni, bo imela prenovljena slovenska reprezentanca na voljo približno pet tekem za uigravanje novosti in odpravljanje morebitnih napak. Boštjan Cesar je debitiral v članski reprezentanci daljnega 12. februarja 2003 v Novi Gorici, ko je Slovenija izgubila s Švico z 1:5 – priložnost mu je v prijateljski tekmi ponudil Bojan Prašnikar –, in odtlej je spoznal že štiri selektorje. Z branilcem Chieva smo se pogovarjali v bazi slovenske reprezentance pod ptujskim gradom.

Boštjan, čeprav ste skupaj le od torka zvečer, ste si gotovo že ustvarili prvi vtis o prenovljenem moštvu in novih imenih, ki so se pridružili reprezentančni družini, kajne?

Mislim, da ni večjih sprememb, kar zadeva namen našega zbora. Pred nami je tekma z ZDA, na kateri želimo zmagati. Sami vidite, da je vzdušje podobno kot prej, fante namreč združuje isti cilj. Drži, dobili smo novega selektorja, ki ima isti cilj kot mi, to je igrati na svetovnem prvenstvu v Braziliji.

Čeprav je za vami šele en skupni trening, vam je Stojanović najbrž že razkril, kaj pričakuje od vas in kakšen bo nov način dela.

Vem, to so vselej zanimive polemike. Tisti prvi sestanek na to tematiko smo že imeli, razumljivo. Tudi omenjeni skupni trening je bil na vrhunski ravni, tako da glede tega nimam pripomb. Vse od torka, ko smo se zbrali na Ptuju, se pravzaprav že pripravljamo na ciklus bojev za Brazilijo in o tem nam je govoril tudi selektor.

Bi lahko po enem dnevu že primerjali delo prejšnjega selektorja Matjaža Keka in sedanjega Slaviše Stojanovića, oziroma njune metode treningov, komuniciranja?

Premalo časa smo skupaj, da bi lahko izpostavil morebitne razlike. No, današnji trening je že bil malce drugačen, to je res. Sicer pa se mi zdi, da bo pri Stojanoviću vse podrejeno čim boljši pripravi na tekmeca in naši igri.

Torej ni večjih razlik.

Kmalu bomo vedeli, kaj točno od nas pričakuje selektor. Nedvomno ima svojo vizijo in od nje ne bo odstopil. Načela delovanja, ki so veljala na igrišču in ob njem že prej, bodo veljala tudi v prihodnje.

Je uvrstitev na SP cilj ali želja?

To je naš cilj, vsaj zase lahko trdim tako. Saj zato tudi igramo nogomet, da bi imeli kar najvišji cilj. Naš je postavljen visoko. Toda ta rod je enkrat že igral na svetovnem prvenstvu, tudi v Južni Afriki se nismo osramotili, tam smo igrali dobre tekme. Skupina za SP je kar težka, Norveška, Švica, Albanija, Islandija in Ciper igrajo dober nogomet in lahko bo odločala vsaka tekma. Podobno je bilo že v minulem ciklusu. Jasno, hkrati pa imamo lepe možnosti za osvojitev enega od prvih dveh mest.

V zadnjem času je bilo možno »ujeti« kar veliko polemik in dilem o tem, kdo bo prihodnji kapetan slovenske reprezentance. Ob zadnji zmagi nad Srbijo, ko ni bilo Roberta Korena, je ta funkcija pripadla vam.

Pravila, kako postati kapetan, so znana. Ve se, kakšen vrstni red vlada pri tej zadevi in po kakšnih načelih se izbira kapetana. Toda priznam, da se jaz s tem, kdo je ali bo kapetan, ne obremenjujem. To ni ključno, saj smo tu prav vsi zaradi skupnega cilja. Drži pa – biti kapetan reprezentance je velika čast.

Pa igrišče? Kako hud hendikep bi bila lahko odsotnost Korena, Novakovića in Radosavljevića? V Kekovem modelu igre so občasno vsi trije igrali v zvezni vrsti, tudi Novaković. Kako nadomestiti tri tako izkušene fante na sredini igrišča?

Danes nas je bilo na igrišču šestnajst, tako da nismo mogli igrati t. i. tekme za trening. Premoremo nekaj menjav, toda novi igralci vselej potrebujejo svoj čas. Mlade fante krasi kakovost, a se bodo morali prilagoditi na naš sistem igre, delovanja in vadbe. Tu bomo priskočili na pomoč tudi mi, starejši, da bodo čimprej ujeli pravi ritem in bomo delovali kot eno. Najbrž pa drži: 'Rade', 'Robi' in 'Nova' so bili okostje ekipe in nedvomno bomo pogrešali njihove izkušnje. Slovenski reprezentanci se pozna že en nogometaš, ki ga ni zraven, kaj šele trije. Nismo kot Italija, Nemčija ali Španija.

V Chievu igra tudi ameriški reprezentant Michael Bradley, ki vam je lani v Johannesburgu zabil zadnji gol na tekmi za 2:2. Kaj meni o prihajajočem torku?

Misli Američanov ta čas zaseda petkova tekma s Francijo, ki je vendarle privlačnejša ekipa kot mi. Toda igralci ZDA tudi o nas vedo zelo veliko. Ne bojijo se nas, a vedo, da jih čaka v Ljubljani težka tekma. Pričakujejo pravi 'fajt', merijo pa – tako kot mi – na zmago, kajpada.

V minulem ciklusu ste se gotovo naučili kaj novega. Bi lahko izpostavili kakšno podrobnost ali koristno izkušnjo za nove kvalifikacije?

Pripravljati se moramo na naš slog igre. Najboljši smo bili, ko sta nas krasila borbenost in igra kratkih podaj. Ko smo torej spustili žogo na zelenico, na tla. Mislim, da nas lahko to reši tudi v prihodnje. Če bomo zbrani in osredotočeni na svoje naloge, nam lahko nedvomno uspe priti do Brazilije 2014.

In tekma z ZDA bo pravzaprav že začetek ciklusa za Brazilijo.

Tako je, zato je pomembno, da bomo uspešni. Vemo, kaj smo zaigrali na svetovnem prvenstvu, z zmago proti ZDA bi bili že po drugem kolu edina reprezentanca v osmini finala SP! To nas še peče, v torek zvečer bomo imeli visok motiv, zato ne bo šlo za tipično prijateljsko tekmo. Če smo že minule kvalifikacije končali z zmago, je prav, da tako začnemo tudi nove...