Cesarjevi zaušnici žal ni sledil nokavt

Maribor – Sloveniji se revanša ni izšla, na evropsko prvenstvo se je uvrstila Ukrajina, ki je bila v sinočnji povratni tekmi dodatnih kvalifikacij srečnejša in spretnejša in z izidom 1:1 ter skupnim 3:1 ujela EP. V najbolj srčni tekmi Slovencev je Boštjan Cesar že v 11. minut zmanjšal zaostanek na 1:2, a do popolnega zasuka le ni prišlo. Gostje so v zadnjih sekundah izenačili.

Popotnica za 212. tekmo slovenske (75, 50, 86 - 264:270) nogometne reprezentance in 10. v dodatnih kvalifikacijah (3 zmage, 3 porazi, 4 remiji) ni bila ugodna. Dva gola zaostanka, in povrhu še brez gola v gosteh, sta se zdela tako težko nadomestljiva, kot je daleč mundial v Katarju leta 2022 in ne kot euro Francija prihodnje leto. Zanj pa so naši nogometaši sinoči lovili zadnjo vstopnico.

Srečko Katanec je naposled ukrepal kot pravi vojskovodja. V slogu boksarja, ki nima več česa izgubiti, je starejšemu kolegu Mihailu Fomenku vrgel rokavico tako, da je »presenetil« z dvema novincema: Romana Bezjaka in Nejca Pečnika je postavil v začetno enajsterico namesto lvovski »veverici« Josipa Iličića in Jasmina Kurtića. S tem ko je na klopi pustil najboljšega »Italijana«, je razjezil marsikaterega navijača lepe igre in čudovitih potez, toda Srečkova namera je bila jasna: z obema Korošcema je v zasedbo vlil več »krvi« in tudi nacionalnega naboja.

Borbeni duh je kapetan Boštjan Cesar razkril že v prvem napadu Ukrajincev. Pokosil je gostujočega junaka iz prve tekme Jevheneja Seleznova, za kar je dobil rumeni karton. A je opravil svojo nalogo, postavni in tudi nadležni napadalec mu je nato dal mir. Cesar je sprožil bitko in dvignil na noge navijače ter soigralcem vlil še zadnji odmerek adrenalina.

Slovenci so od prvega sodnikovega žvižga zaigrali v slogu ’na svoji zemlji smo mi gospodar’. Vodilo, koga v tekmi leta in desetletja sploh briga za lepoto, je že v 11. minuti prineslo sanjski uvod. Po starem receptu, ki je praviloma prinašal velike zmage, je Valter Birsa poslal predložek z desne strani pred vrata Andrija Pjatova. V gneči je pomagal narediti zmedo tudi Milivoje Novaković, ko pa se je žoga odbila na levo stran, kjer je stal Cesar, je Ljudski vrt izbruhnil. Kapetan je za svoj 9. reprezentančni gol žogo z glavo porinil v mrežo z metra ali dveh.

Francija je bila za naše srčne bojevnike korak bližje, časa za popoln zasuk je bilo več kot dovolj. Za slovensko izbrano vrsto je bila ob podpori bučnih navijačev na obzorju bitka, kot je še ni bilo. Ukrajince hitri gol naših ni zmotil, delovali so umirjeno, toda v nogah je bilo začutiti strah. Kljub temu, da so umirili začetni nalet Slovencev, nisi imeli »ubijalskega občutka«, s katerim bi lahko naše »zamrznili« v juriših. A ti so bili zelo pametni. Ne za vsako ceno, vedno ko so se približali Pjatovim vratom, je bila zadaj varovalka. Morda sta tudi zato zmanjkala strel ali dva, igralec več v napadu, pa tudi kakšna čarovnija Kevina Kampla. Naš Nemec je bil sicer silno bojevit, motiviran, bil je vsepovsod, a igre le ni povezoval, kot je upal selektor.

Pa vendar, Slovenci so v prvem polčasu opravili prvi del naloge in zmanjšali zaostanek. Za drugi polčas jim je ostalo še veliko moči in neizstreljene municije, pa tudi Novakovićeve strelske lucidnosti. Katanec je imel na klopi še pomembnega aduta v Iličiću. Lepše popotnice za drugih 45 minut skoraj ni bilo mogoče imeti.

Kako jih izpeljati, da se ne bi prehitro ujeli v zanko, je bilo ključno vprašanje za naš tabor. Imeli so dober odgovor, pritiskali so in na vse načine izvajali pritisk na tekmece, vrata je zaklenil tudi Samir Handanović. Prijemi naših niso bili nogometni, a na papirju slabši so si lahko privoščili tudi to.

Potem ko prva polovica drugega polčasa ni prinesla uspeha, je Katanec v boj poslal še Iličića in Zlatana Ljubijankića. Koroški dvojec se je lahko s pokončno glavo odpravil na rezervno klop in upal, da bo finiš prinesel sanjski razplet. Po njem je zadišalo v 75. minuti, spet sta bila režiserja Birsa in Cesar, ukrajinski rešitelj pa je bil Pjatov.

V zadnji nalet je šla Slovenija brez Birse in z Dejanom Lazarevićem, ujela pa – žal – ni podaljška. Na silo pač ni šlo, a takšen način je bil edini, ki je sinoči med živimi lahko ohranjal Slovence. Nagrade ni bilo, stari, dobri Mišo Brečko je sinoči statistiko zapolnil z izključitvijo, gostujoči zvezdnik Andrij Jarmolenko pa z izenačujočim golom v zadnjih sekundah petminutnega podaljška zelo solidnega turškega sodnika Güneya Çakirja.