Človek trenutka kljubuje očitkom

Osebnost tedna: italijanski nogometni trener Antonio Conte postal s Chelseajem angleški prvak.

Objavljeno
15. maj 2017 16.52
Aljaž Vrabec
Aljaž Vrabec
Angleški nogomet je z naslovom Chelseaja spet v ustaljenih tirnicah, toda v primerjavi s prejšnjo sezono se nekaj vendarle ni spremenilo. Po Claudiju Ranieriju je na vrhu ponovno italijanski trener, Antonio Conte pa je potrdil, da je resnično mojster za osvajanje državnih naslovov. Po treh italijanskih ima zdaj še angleškega.

Za vse večne čase bo ostal v spominu angleški naslov Leicestra v prejšnji sezoni, vendar je leto dni kasneje v Angliji vse po starem. Novi prvak je Chelsea, v zadnjem desetletju eden najboljših angleških klubov, še naprej pa svoje znanje v državnih prvenstvih potrjuje Antonio Conte. Resda v preteklih dveh sezonah ni bil državni prvak, a zgolj zato, ker ni vodil nobenega kluba zaradi selektorske vloge v italijanski reprezentanci. Kot klubski trener je bil sicer prvak v zadnjih štirih državnih prvenstvih, v katerih je sodeloval. Najprej trikrat z Juventusom v italijanskem, tokrat še s Chelseajem v angleškem.

Conte nikakor ni imel lahkega dela, kot radi očitamo trenerjem, ki lovorike pobirajo z zvezdniško zasedbo. Chelsea je bil namreč ob njegovem prihodu kot razbita vojska, kar pa so mnogi pozabili, saj so v pretekli sezoni strmeli zgolj v Leicester. Ob številnih blamažah je bil nemočen celo posebni trener Jose Mourinho, zato je moral oditi, saj so mu hrbet obrnili tudi igralci.

Temperamentni Conte je lani od januarja naprej obiskoval tečaj angleščine, toda obenem je prišel v Anglijo čustveno izpraznjen. Dve leti je gradil italijansko reprezentanco, se z njo pripravljal na velik uspeh, a potem je na evropskem prvenstvu v četrtfinalu izgubil proti Nemčiji po streljanju enajstmetrovk. Počitek za čiščenje in praznjenje glave je bil kratek, v Londonu pa je takoj prevzel raztresen in neuglašen orkester. In zdaj ta orkester igra najboljšo glasbo na Otoku.

Sprva se je Conte želel podrediti zahtevam angleškega okolja, zato so modri igrali v sistemu 4-1-4-1, toda po septembrskih zaporednih porazih proti Liverpoolu in Arsenalu se je Conte odločil, da bo raje ostal zvest lastnim načelom. Preuredil je zasedbo na igrišču, Chelsea pa od tedaj naprej igra samo s tremi branilci v zadnji vrsti, enako kot nekoč njegova Juventus in italijanska reprezentanca. Od začetka je poslušal očitke, kako bo še drago plačal za svojo trmoglavost, toda s trinajstimi zaporednimi zmagami je zgradil temelje državnega naslova.

Zatem so nanj letele tudi pikre pripombe, da se zadetkov in zmag veseli preveč evforično, s čimer naj bi bil nespoštljiv do nasprotnikov. Najbolj je vihal nos Mourinho, čeprav bi moral biti Portugalec po vseh provokacijah v svoji karieri le tiho. V kolikor Mourinho svoje vedenje marsikdaj preračunljivo spreminja, je Conte ostal isti, kot je bil nekoč kot nogometaš. Srčen, temperamenten in človek trenutka.

Poleg taktične odličnosti je imel natančno roko pri lovu na poletni tržnici. Chelsea je zadel v polno z nakupom obrambnega vezista N'Gola Kanteja iz Leicestra (ubranil je angleški naslov), saj je francoski nogometaš postal najboljši igralec angleškega prvenstva. Na levi strani je pomemben gradnik še Marcos Alonso, najboljši nogomet v karieri igra branilec David Luiz. Slednji je skoraj povsem opustil staro navado brezglavega rinjenja v napad. Resda je bil prej bolj simpatičen, a tudi neodgovoren. Zdaj je manj opazen, vendar bolj blagodejen za moštvo.

Prejšnja Mourinheva porazna (pol)sezona je imela za Chelsea tudi en pozitiven učinek – moštvo se ni uvrstilo v evropska tekmovanja, zato je lahko Chelsea tokrat razmišljal le o državnem prvenstvu. Kaj bo torej največji Contejev izziv v prihodnji sezoni, je že jasno. Poskrbeti bo moral, da bo Chelsea zadržal žlahtnost na angleških zelenicah, obenem bo moral najti uspeh tudi na evropskih štadionih. Prav v ligi prvakov Conte še nima vidnejšega dosežka.