Tiskane izdaje
Ljubljana – Cristiano Ronaldo je Bayernu dal pet golov in tri Atleticu, toda portugalski zvezdnik ima samo eno željo: »Prosim navijače, naj mi ne žvižgajo.« Najprej jih je pozval z gesto med tekmo, potem je vse skupaj še ubesedil. Ni kaj, čuden položaj za nogometaša, ki iz tedna v teden premika meje verjetnega.
Kako je vendar mogoče, da se mora pred žvižgi lastnih navijačev braniti nogometaš, ki ima v evropskih tekmovanjih več kot sto golov? Kot prvo nedvomno drži, da je Realova publika razvajena, zahtevna, včasih celo otročja. Žvižge so zato poslušali Alfredo Di Stefano, Zinedine Zidane, Raul Gonzalez in Iker Casillas. Ampak po svoje imajo Realovi navijači tudi prav. Če Ronaldo ne dosega golov, ima za pokazati bolj malo. Natanko tako, kot je bilo proti Barceloni.
Vse je posledica spremenjenih Ronaldovih prioritet. V svoji zreli dobi še bolj živi le za gole, zato je vse manj na krilu in vse več v kazenskem prostoru. Obenem trener Zidane skrbno meri minutažo, zato je Ronaldo občasno kar doma namesto na igrišču. V podobnem igralnem ritmu so Sergio Ramos, Toni Kroos, Luka Modrić in Karim Benzema, pri čemer je Zidane tako prizanesljiv, da jih včasih ne preganja niti med tekmo, zato Real pogostokrat zmaga brez blesteče igre. Realov trener je bil potrpežljiv, kot da bi vedel, da bodo njegovi zvezdniki najbolj žlahtno kakovost pokazali na najpomembnejši tekmi.
Ronaldo v resnici potrebuje žvižge, kritike in zle besede. Prav iz tega črpa motivacijo. Bolj ko je osovražen, z večjim užitkom podira strelske rekorde. Pred četrtfinalom so se mu mnogi posmehovali, da ima v tej sezoni samo dva gola v ligi prvakov, a naenkrat bo veliko presenečenje, če ne bo petič zapored najboljši strelec tekmovanja. Ob tem je postal prvi nogometaš z več kot 50 goli v izločilnih bojih lige prvakov (odgovor na kritike, da ni igralec za pomembne tekme), dosegel je sedmi evropski hat-trick (kot prvi dva zapored v izločilnih tekmah), s 103 goli v evropskih tekmovanjih pa je denimo uspešnejši kot vsi nogometaši Atletica v celotni zgodovini (imajo 100 evropskih golov).
Dilema je zdaj samo, ali je za Real v mrežo pospravil 399 ali 400 žog. V uradni statistiki piše 399, toda v madridskem klubu trdijo, da je njegov tudi gol izpred nekaj sezon v španski ligi, potem ko je po Ronaldovem prostem strelu žoga oplazila soigralca Pepeja. Ampak zadetek gor ali dol, najbolj impresiven podatek je, da je Ronaldo za vse skupaj potreboval le 389 tekem.
Poleg žvižgov je Ronaldo v svojem govoru poudaril še dve dejstvi. Najprej je pohvalil slovenskega vratarja Jana Oblaka, saj je prav slovenski vratar preprečil hujši Atleticov poraz. Oblak je verjetno edini Atleticov nogometaš, ki si je utrdil mednarodno vrednost, medtem ko bodo marsikje premislili, ali je Antoine Griezmann zares vreden 100 milijonov evrov. Tudi na drugi strani Madrida, potem ko so se Realovi lobisti že večkrat sestali z agentom francoskega nogometaša.
Ronaldo se je hkrati zahvalil soigralcem, kajti prav širina in globina Realove ekipe je največja konkurenčna prednost kraljevskega kluba. Čeprav sta poškodovana Bale in Pepe, v zapisniku proti Atleticu ni bilo Danila, na klopi pa so pristali Morata, James, Kovačić, Asensio … Čisti luksuz, ki ga ima samo Zidane.
Ena od starih modrosti nas uči, da je vsako moštvo tako dobro, kot je dober njegov najšibkejši člen. Najmanj zvezdniški nogometaš v Realovi zasedbi je Nacho, toda španski branilec je kos vsaki nalogi. V prejšnji sezoni je proti PSG zaigral na levi strani obrambe (in zadel gol za zmago), v tej sezoni je proti Bayernu stal v osrčju obrambe, proti Atleticu pa je moral sredi tekme za silo skočiti še na desno stran. In v nobenem trenutku Real ni bil nič slabši, kvečjemu je Nacho v moštvo vnesel pravi madridski ponos. Je rojen Madridčan in diplomant Realove nogometne šole.
Z njim sta povezani še dve zanimivosti. Pri dvanajstih letih so odkrili, da ima diabetes, zato so mu sprva svetovali, naj preneha igrati nogomet. Njegov brat pa je Alex Fernandez, ki ga dobro poznajo na Reki. Za moštvo Matjaža Keka je igral spomladi 2015.
