Delavnost je osebna odločitev

Sedmica je po prav toliko finalnih porazih postala prekleta številka za Juventus. Sedem je tudi razlika v evropskih naslovih med Barcelono in Real Madridom. In sedem je številka, ki jo na hrbtu nosi Cristiano Ronaldo, najboljši posameznik finala lige prvakov in bodoči dobitnik zlate žoge za najboljšega nogometaša v letu 2017.

Četrtič je zmagal v ligi prvakov. Kot edini je dosegel gol v treh različnih finalih v moderni dobi tekmovanja. V Cardiffu je postal najboljši strelec lige prvakov že v peti zaporedni sezoni. Obenem je dosegel 600. gol v karieri, od tega je v ligi prvakov pri 105 zadetkih, skupno ima v evropskih tekmovanjih 108 golov.

»Mislim, da ljudje ne bodo več našli besed, da bi me še kritizirali. Številke preprosto ne lažejo,« je zmagoslavno povedal Ronaldo, potem ko je prejel nagrado za najboljšega igralca v finalu lige prvakov. 

Slavnostne plakete ne bi mogel prejeti od primernejšega možaka. Sir Alex Ferguson ga je objel, mu segel v roko in predal nagrado. Kakšen je še vedno njun odnos, so potrdile Ronaldove besede, ko sta se srečala na hodniku: »Boss, kako si?« Portugalec po vseh teh letih torej ni pozabil, kdo je bil prvi, ki je zares verjel vanj in mu ponudil priložnost med najboljšimi na svetu. Ferguson ga je pripeljal v United, mu dal številko sedem in okoli njega zgradil zmagovito generacijo rdečih vragov. Igra usode je hotela, da se je vse dogodilo v Cardiffu, tam, kjer sta na istem štadionu leta 2004 skupaj osvojila prvo lovoriko v pokalu FA.

Tovrstne spoštljive malenkosti kažejo, da ima Ronaldo eno podobo v zasebnosti in drugo v javnosti, ali povedano še bolje – podobo, kot jo je ustvarila javnost. Očitajo mu ošabnost, sebičnost, prevzetnost in grabežljivost, toda bolj gre za izjemno željo po uspehu, delavnost in samozavest. Tri vrline, zaradi katerih bi moral biti vzor vsem otrokom. Kajti s talentom Messija se lahko zgolj rodiš, ali boš delaven kot Ronaldo, pa je samo stvar osebne odločitve.

Kakšen je resnični Ronaldo, potrjuje nekaj drugega. Kritizirajo ga tisti, ki z njim še niso spregovorili besede, a ga zato hvalijo njegovi nekdanji in sedanji soigralci. Če bi bil Ronaldo resnično ošabna šema, potem bi mu prvi ušesa navili pripadniki stare šole Paul Scholes, Rio Ferdinand in Roy Keane pri Unitedu, toda o »fantu« iz Portugalske vsi govorijo le v presežnikih.

Star je 32 let, sam pravi, da hoče igrati preko 40. leta. Da bo pri tem uspešen, je spremenil igro. Iz nekdanjega krilnega nogometaša je postal kralj kazenskega prostora. Večino golov doseže z enim dotikom v bližini vratarja, zato ima v zadnjih mesecih najboljši izkoristek strelov v karieri. Kritiki mu zdaj očitajo, da so njegovi goli z enim dotikom dolgočasni, toda to je zgolj nestrokovno obrekovanje. V ozadju je Ronaldov izvrsten občutek za prostor, bliskovito spreminjanje ritma in smeri pri odkrivanju ter hladnokrvnost pri zaključnem udarcu. Če bi bilo to povsem lahko delo, potem bi verjetno imel še kdo drug več kot sto golov v ligi prvakov. Pa jih nima.

Ronaldo je lani poleti privolil v Zidanov načrt rotacij, da bo igral manj, a bo zato bolj svež v zaključku sezone. Ko je bil mlajši pri Unitedu, je tovrstnemu Fergusonovemu predlogu nasprotoval, toda v sedanjo spremembo so ga prisilile lanske težave s kolenom pred, med in po evropskem prvenstvu. Ena od podrobnosti preobrazbe je še, da je namerno shujšal z 82 na 79 kilogramov, da zmanjša obremenitev sklepov.

Cristiano Ronaldo je zmagoslavno poravnal račune s svojim kritiki, a sožitja ni našel z lastnimi navijači na štadionu Santiago Bernabeu. Pred finalom je ponovno prosil, naj prenehajo žvižgati, toda pri tem gre bolj za vprašanje, kdaj bo razvajena madridska publika spoznala, da je pred njo spremenjeni Ronaldo. Takšen, ki zabija v četrtfinalu, polfinalu in finalu lige prvakov, v zameno pa varčuje z močmi proti manj zvenečim tekmecem v španski ligi. Morda prihodnjo sezono po finalu v Kijevu?